Reprezentacija zgodovine v daljši slovenski mladinski prozi: od literarne invencije tradicije do učenja iz različnosti in kritičnega »branja« govoric

V članku preučujem razvoj daljše slovenske zgodovinske mladinske proze. Pri raziskovanju protobesedil slovenskega mladinskega zgodovinskega leposlovja, predvsem Finžgarjevega Pod Svobodnim soncem ter  Jalnovih Bobrov, se navezujem na koncept izumljene tradicije (Hobsbawm) oziroma soobstoja različnih vrst kulturnega spomina (Rigney). Zgodnji primerki tega žanra, ki so se prek uvrstitve v posebne zbirke (npr. Zlata knjiga) in posredniških diskurzov (spremne besede) vzpostavili kot mladinska besedila, so na podlagi zgodovinskih virov ustvarili zgodbeni okvir tradicije porajajoče se nacionalne skupnosti, ki je bila zaradi politične podrejenosti dotlej izpuščena iz uradnih  spominskih praks. »Izumljeni« narativni okvir predstavlja podobo suverenega, junaškega ljudstva in prek ideje o rodovni kontinuiteti naroda spodbuja patriotizem. Sodobne zgodovinske serije I. Karlovška in S. Preglja se – tokrat s (kolektivnim) otroškim protagonistom – navezujejo na protobesedila, jih dopolnjujejo z najnovejšimi arheološkimi dognanji, kritičnim motrenjem zgodovinskih praks in vrednoto patriotizma dopolnjujejo z medkulturnim dialogom.