ZORA 153: Slovenščina v Torontu in okolici nekoč in danes

V monografiji obravnavam slovenščino kot dediščinski jezik v slovenski skupnosti v Torontu. Njeni predstavniki so jo ob priseljevanju in kljub močni integraciji v državi gostiteljici ohranjali v družinskem okolju in v organizirani slovenski skupnosti ter jo prenašali na svoje potomce. Druga generacija, ki je zrasla v Kanadi, je bila vse do vstopa v šolo ves času v stiku s slovenščino in s tamkajšnjim slovenskim kulturnim življenjem, po vstopu v šolo pa je sporazumevanje v slovenščini postopoma zamenjalo sporazumevanje v angleščini. Še hitrejšo integracijo v širšo družbeno skupnost in izginjanje rabe slovenščine je opaziti pri tretji oz. četrti generaciji potomcev priseljencev.

Zanimalo me je, ali in kako si predstavniki različnih generacij (prve, druge ter tretje in četrte) prizadevajo za ohranjanje slovenščine: s katerimi nameni in kako pogosto jo uporabljajo ter s kom, kdaj in v katerih okoliščinah se sporazumevajo v slovenščini. Ugotovil sem, da se v izbranem okolju med predstavniki prve in druge generacije slovenščina ohranja tako s sporazumevanjem v vsakdanji rabi (praktična raba jezika) kot tudi z rabo na kulturnih prireditvah (simbolična raba jezika). Raba slovenščine med predstavniki tretje in četrte generacije izginja, kljub temu da kanadska politika multikulturalizma spodbuja rabo dediščinskih jezikov.