Prispevki iz slovenskega besedoslovja

dr. Irena Stramljič Breznik je docentka za slovenski jezik na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Pedagoške fakultete v Mariboru. Poudarek, da je tako v magistrski nalogi (1991) kor v disertaciji (1994) obravnavala teme s področja besedotvorja slovenskega jezika, natančneje pojasnjuje naslov avtoričine prve knjige, v kateri je pod skupnim naslovom Prispevki iz slovenskega besedoslovja zbrala 13 razprav, razdeljenih v dva tematska kroga.
Prvi del knjige je namenjen obravnavi besedotvornih vprašanj. Glede na obseg predstavlja skoraj dve tretjini celotne knjige in se notranje členi v tri podrazdelke. Prvi sklop prispevkov na podlagi slovarskega gradiva SSKJ kaže sinhroni časovni prerez in daje podrobnejše podatke o vlogi posameznih obrazil pri samostalniški izpeljavi iz pridevniških, glagolskih in samostalniških podstav. Predstavljeni rezultati raziskav, ki izhajajo iz magistrske naloge in disertacije, so nazorno prikazani v različnih razpredelnicah in grafih; komentarji o značilnostih posameznih izpeljavnih morfemov pa podprti s številnimi izbranimi zgledi. Drugi sklop se omejuje na prikaz besedotvorja pri nekaterih slovničarjih 19. stoletja in tretji daje pregled postopnega oblikovanja in rasti besednovrstnega in besedotvornega izrazja v starejših slovensko pisanih slovnicah.
Drugi del knjige prinaša teme iz frazeologije. Dva prispevka obravnavata frazeološke sestavine, ki podrobneje odkrivajo vlogo frazemov v besedilih dveh funkcijskih zvrsti, umetnostni in publicistični. Tretji izhaja iz analize v SSKJ zajetih frazemov s pomenom ?umreti?. Slovar, obsegajoč več kot sto frazemov in njihovih različic, kaže da je smrt za človeka izjemno travmatična skušnja in ima zato v jeziku številne izrazitve. Avtorica jih je obdelala z več vidikov: pomenskega, motivacijskega, vrednostnega na podlagi kvalifikatorjev v SSKJ, s sestavinskega in slovničnostrukturnega. Opazno je, da prevladujejo frazemi iz krščanskoreligioznega okolja, ki imajo v SSKJ pogosto oznako vzneseno in evfemistično; slovničnostrukturno pa so najpogosteje grajeni kot glagol s tožilniškim samostalnikom. Zadnji del knjige prinaša pomene krajšav.
Knjiga daje vtis sistematično urejene celote, katere rdeča nit sta beseda v svoji tvorbeni strukturi s sinhronega in diahronega vidika ter besedna zveza v svoji preneseni pomenskosti. Polovico knjige predstavljajo še neobjavljena besedila. To in obsežnejši izbor literature bosta k branju gotovo pritegovala študente sloveniste, ki bodo ob prebiranju našli marsikatero idejo za diplomsko delo, pa tudi tiste, ki jih poklicno ali zgolj ljubiteljsko zanimajo predstavljene jezikovne značilnosti slovenščine.