Prihodnost osnovnega jezikovnega izobraževanja je večjezičnost kot »materni jezik(i)«

Članek zagovarja stališče, da ima vsak človek poleg pravice do izobraževanja, ki jo sicer razumemo kot šolsko obveznost, čeprav je ne dojemamo kot prisile, tudi pravico do vsaj dvojezičnega ali trojezičnega pouka v osnovni šoli. Loči med simultano dvojezičnimi ljudmi in sukcesivno dvojezičnimi ljudmi. V bistvu se dvojezični otroci oba jezika učijo na isti način kot otroci, ki slišijo in govorijo zgolj en jezik. Večina strokovnjakov se strinja, da naj bi se otroci učili dveh jezikov že od rojstva, pri čemer pa poslušanje zgolj matere ni dovolj. Poleg tega mora biti učenje obeh jezikov strukturirano, tj. jasno mora biti, kdaj se govori en in kdaj drugi, v kateri situaciji se uporablja en in v kateri drugi itd., kar otroku pomaga, da jasno loči en jezik od drugega. Avtor v obrambo trditve, da se funkcionalni večjezičnosti v družbi ne moremo več izogniti, posebej ko gre za narodnostne manjšine, ponuja šest trditev, ki so del njegovega širšega pogleda na to temo, povzeli pa bi jih lahko kot apel k temu, da mora biti cilj vsakega šolskega sistema izobraziti ljudi, ki govorijo več jezikov in ki tako poznajo več kultur, kar bo pripomoglo k večji strpnosti v družbi.