Starejše rokopisne pesmarice vzhodnoslovenskega prostora

Današnji vzhodnoslovenski prostor zajema geografsko območje vzhodne Štajerske med Dravo in Muro, kjer prebivalci govorijo prleško in slovenskogoriško narečje, ter območje Prekmurja vse do današnje meje z Madžarsko. Ta prostor je bil v preteklosti del širšega jezikovnega in literarnega sistema, ki se je pričel oblikovati že v srednjem veku z ustanovitvijo vzhodnofrankovske mejne grofije Spodnje Panonije, ki je obsegala območje med rekama Donavo in porečjem Save. Prekmursko ozemlje je že konec 11. stoletja prešlo pod pravno oblast Ogrske, cerkvenoupravno pa je bilo pridruženo zagrebški in györski škofiji (od 1777 sombotelski). Današnjemu slovenskemu prostoru se je priključilo šele po razpadu Avstro-Ogrske, leta 1919, z izjemo ozemlja ob zgornji Rabi in okolici Monoštra. Prekmurci so gojili svojo lastno književnost vse od 16. stoletja, nanjo pa so imele precejšen vpliv kajkavska, gradiščanska in madžarska literarna tradicija. Knjižni jezik se je uveljavil v Küzmičevem prevodu Nove zaveze (1771), od polovice 19. stoletja pa so ga prekmurski pisci uveljavljali v vseh funkcijskih zvrsteh jezika. Prvi danes znani tiskani knjigi prekmurskih Slovencev sta katekizem in abecednik (1715, 1725). Kljub temu pa obstoj številnih rokopisov, predvsem pesmaric, dokazuje kontinuirano literarno ustvarjanje Prekmurcev vsaj od 16. stoletja pa do prve svetovne vojne, ko so tudi protestantski pisci sprejeli skupno slovensko knjižno normo...