Razgovor kot vrsta komunikacijskega stika

V monografiji avtorica predstavlja dosežke svojih raziskav iz obdobja zadnjih desetih let, obdobja, v katerem se je z razpravami v domači jezikoslovni literaturi že uveljavila kot ugledna in o zadevni problematiki podkovana avtorica. Izhodiščno področje njenih raziskav je sicer jezik v komunikacijskem stiku, vendar to narekuje širitev klasičnega jezikoslovnega pristopa na področja interdisciplinarnosti, saj poleg izhodiščnega besediloslovnega pristopa z njim vključuje tudi pristop iz vidika teorije govornih dejanj, sociolingvistike, psiholingvistike, jezikovne pragmatike, komunikologije in retorike. Tak pristop, docela upravičeno osumljen prevelike entropičnosti pojavov brez možnosti odkritja sistemskega temeljišča, je bil doslej v domačem jezikoslovju (a tudi drugod po svetu) dolgo zapostavljen, ker se je moral odmakniti od varne saussurjeve dihotomije ‘la langue – la parol’, ki je polovico prejšnjega stoletja vodila jezikoslovni napredek, a hkrati že nakazovala prestop k upoštevanju zahteve o ‘lingvistiki la parol’, parolnega jezikoslovja. Že prvo branje te knjige (ki je za jezikoslovnega poznavalca prava poslastica) prinese bralcu vsaj dve težiščni značilnosti. Prva je pridobitev dragocenega avtentičnega gradiva za analizo. Dokler ga ni, je jezikoslovna obravnava zgolj tipanje v smeri zanesljivih analitičnih rezultatov. Druga značilnost pa so vredni dosežki iz razbora tega obsežnega gradiva. Pestrost pojavov, še ne docela sistematiziranih, je avtorica zajela in bila takoj prisiljena urediti njihovo pojmovno pestrost ter vzpostaviti določen poimenovalni red, npr. glede rabe besed pogovor – razgovor, pogovarjanje, kramljanje, ki jih je avtorica glede na gradivo terminologizirala ali izluščene pojmovne razlike na novo poimenovala, npr. širšeinteresni, ožjeinteresni dvogovor. Tako je avtorica rezultate svojih raziskav naredila uporabne za praktične (učne) namene.