Slovenska narečna književnost

Izr. prof. dr. Marija Stanonik, znanstvena svétnica na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani. Od leta 1995 predava slovstveno folkloristiko na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in od leta 1998 na Oddelku za slovanske jezike s književnostjo Filozofske fakultete v Mariboru. V prepričanju, da je za osamosvajanje in razvoj vsake stroke odločilno, da ima organ povezovanja s strokovnim podmladkom, je leta 2002 začela izdajati strokovno glasilo Slovstvena folkloristika. Z njenim prizadevanjem (lastno terensko in arhivsko delo) in s pomočjo študentov, ki so izpisovali ustrezno gradivo iz časopisov in slovenske literature ter z akcijami v javnih občilih (slovenski časopisi, revije, radio, televizija) se je arhiv slovenske slovstvene folklore v omenjenem inštitutu obogatil z nad 40.000 enotami. Na tej podlagi je pripravila tri zbirke: V deveti deželi (Sto slovenskih pravljic iz naših dni,1995; »Slovenijo je Bog nazadnje ustvaril« (pretekle in sodobne slovenske folklorne pripovedi) / »God created Slovenia last«, Past and Contemporary Slovenian Folk Tales, 1999; Slovenske povedke / iz 20. stoletja, 2003. S ciljem za izdajo slovenske slovstvene folklore je zasnovala in ureja knjižno zbirko Glasovi, v kateri je od leta 1988 do danes izšlo čez 10.000 slovenskih folklornih pripovedi v 32 knjigah. V obdobju 1994–1997 je urejala inštitutski zbornik Traditiones s štirimi tematskimi številkami: Naš živi jezik, Slovstvena foklora, Besede in reči, Res slovenica, quo vadis? Njeno raziskovalno delo je izrazito interdisciplinarno in zajema teoretična in empirična vprašanja s področja slovstvene folkloristike in njenih stičišč z literaturo. Zagovarja tezo o upravičeni samostojnosti slovstvene folkloristike nasproti etnologiji in literarni vedi, saj šele tako osvobojena veda lahko pokaže svojo izrazito interdisciplinarnost in življenjsko povezanost tako z obema omenjenima kot tudi drugimi vedami. V tej zvezi se je udeležila številnih znanstvenih posvetovanj doma in tudi drugod (Avstrija, Češka, Estonija, Hrvaška, Italija, Madžarska, Nemčija, Poljska, Srbija). Temeljna dela na to témo so: Slovstvena folklora v domačem okolju (1990, 19932); Slovenska slovstvena folklora (1999); Od setve do žetve (Interpretacija in konkordanca svetopisemskih motivov v slovenski slovstveni folklori (1999); Teoretični oris slovstvene folklore (2001), Slovstvena folkloristika med jezikoslovjem in literarno vedo (2004), Procesualnost slovstvene folklore (2006). Širšo slavistično javnost je vznemirila z odkritji dolgih akutov v žirovskem govoru (Govor Žirovske kotline in njenega obrobja, Slavistična revija 25 /1977), saj je dotlej veljalo, da rovtarska narečna skupina ne pozna tonemskega naglaševanja. Narečno in etnološko problematiko istega okolja je povezala v knjigi Hišna imena v Žireh (Zora 37, Maribor 2005), v tokratni pa se prepletata slovenska literarna in narečna problematika. Prof. dr. Marija Stanonik vključuje v svojo monografijo vrednotenje drugih poznavalcev narečne književnosti. Med njenimi številnimi pobudami naj omenim le poziv na glasovno raziskovanje narečnih besedil z vidika vplivov sosednjih jezikov. Skoraj dramatično zveni vabilo, da je današnjo narečno književnost ohranjati in oznanjati toliko bolj, ker evropski jezikovni valovi premalo kontrolirano butajo v slovenščino, pa se utegne zgoditi, da bodo prihodnje generacije imele narečno književnost le še za eksotično antikvarnost. Narečno književnost še posebej ogrožajo narodni mejaši: rezijanščino že proglašajo za neko posebno slovansko narečje, ki nima nič skupnega s slovenščino, koroški ‘komandant’ pa priznava le še izumiranje nekega »vindiš« narečja. Z bogatimi razgledi po narečni dramatiki, poeziji in prozi in z načrtom, kako te razglede obogatiti, je dr. Marija Stanonik upravičena izjaviti, da bo njena monografija »prvo delo, ki skuša sistematično prikazati slovensko narečno književnost z vidika estetskega vrednotenja, snovi, motivike, stilnih sredstev in recepcije«. Iz tretjega dela – Proza – je videti, da Stanonikova odlično pozna narečnost v polpretekli prozi socialnih realistov od Prežihovega Voranca, Miška Kranjca do Ivana Potrča in drugih. Zanimivo bi bilo oceniti tudi Kranjčev mladostni narečni val od črtice Prišeo je (1925) do novelice Čuk je djao (1930).