Besedje slovenskega jezika

Burno obdobje protestantizma je leta 1584 povsem nepričakovano uvrstilo slovenščino na seznam dvanajstih evropskih jezikov, ki so se lahko pohvalili z dobro razvitim in kultiviranim jezikom, usposobljenim za prevod Biblije; slovensko besedje se je kmalu za tem potrdilo tudi v štirijezičnem Megiserjevem slovarju. Drugi vrhunec je slovenščina dosegla v baroku, v pridigarski literaturi Janeza Svetokriškega, nato pa se je zavihtela na evropski Parnas še s Prešernom. Funkcijska okrnjenost, tj. nerazvit strokovni in znanstveni jezik (slovenski tvorci besedil so strokovno in znanstveno predmetnost, ki je bila namenjena slovenskim naslovnikom, še vse do 19. stoletja upovedovali v nemškem jeziku), pa ji je še vedno onemogočala, da bi se uveljavila kot sporočanjsko povsem razvit in uveljavljen evropski jezik. Oblikovanje slovenske znanstvene terminologije se je začelo s čebelarskim in babiškim izrazjem v drugi polovici 18. stoletja, šele nastanek slovenske strokovne sporočanjske združbe sredi 19. stoletja pa je omogočil, da je slovenščina postala knjižni jezik z raznovrstnim, obsežnim in funkcijsko popolnim besednim zakladom. Zdi se, da se danes tega ne zavedamo dovolj. Nadomeščanje slovenščine z angleščino (v začetku 21. stoletja je to že /pre/pogosta praksa v znanstvenem in učnem /univerzitetnem/ jeziku) se skriva za navidezno jezikovno odprtostjo, ki pa lahko v skrajnosti vodi do funkcijskega osiromašenja slovenščine, posledično celo do njenega ponovnega izrinjanja na sporazumevalno obrobje – s tem bi slovenščina ponovno dobila status, ki ga je imela pred 19. stoletjem, ko je bila praviloma le jezik določenih družbenih slojev in je imela omejene sporočanjske oz. funkcijske zmožnosti. Tega pa tisti, ki razmišljamo o razvoju slovenskega jezika in sodelujemo pri njenem jezikovnem načrtovanju, ne moremo zagovarjati. Monografija opozarja na podobo in status slovenskega jezika v skupnem evropskem prostoru, pri tem pa se osredinja tudi na pomembna vprašanja jezikovne stičnosti v regionalnem prostoru (slovenščina v stiku z nemščino, madžarščino in poljščino) in globalno (slovenščina v stiku z angleščino). Diahrone in sinhrone besedoslovne raziskave, pri tem gre predvsem za besedje (besedje med sistemom in aktualno rabo, življenje besed in značilno besedje posameznih obdobij, besedje kot prvina jezikovnega stila, metafore, metonimije, frazeologijo, prevzemanje in jezikovno prepletanje, medjezikovni transfer, toponime, narečno in strokovno besedje), slovenski jezik postavljajo v skupni evropski raziskovalni okvir, obravnavajo ga kot enega izmed uradnih jezikov Evropske zveze, kažejo na njegov status, hkrati pa ga normativno določajo, oz. iščejo njegovo normativnost med rabo in predpisom. Kljub slabšim izkušnjam v preteklosti (npr. latinska ali nemška prevladnost, položaj slovenskega jezika v kraljevini Jugoslaviji ali po drugi svetovni vojni) je za razvoj in obstoj slovenskega jezika pomembno spoznanje, da naš jezik ni »ogrožen«, ampak se prilagaja novim kulturno-jezikovnim in politično-geografskim razmeram ter išče možnosti za širitev svojega besedišča z novim besedjem, prilagojenim jezikovnim zahtevam evropskega prostora. Pri tem je potrebno odpirati t. i. vprašanje funkcionalne usposobljenosti slovenskega jezika, zlasti možnosti, kako hitro in uspešno se lahko jezik prilagaja novim poimenovalnim potrebam sodobnega sveta in medjezikovnim (regijskim in globalnim) vplivom. Besedoslovje je pri tem eno izmed najpomembnejših področij jezika, prilagajanje novim ubeseditvenim potrebam pa postaja imperativ, ki se mu je potrebno dovolj hitro in uspešno prilagajati, pri tem pa jezikovni razvoj načrtovati in usmerjati tako, da bo slovenščina ostala besedotvorno produktivna na vseh funkcijskih področjih jezika. Izpad besedja ene izmed funkcijskih zvrsti (npr. strokovni ali znanstveni jezik) lahko pomeni začetek konca nekega jezika (tako kot se je slovenščina kot funkcijsko povsem enakopraven jezik potrdila šele sredi 19. stoletja, ko je razvila tudi samostojen znanstveni jezik).