Sporočanje v osnovni šoli

Monografija predstavlja pomemben prispevek k poznavanju teorije in prakse pouka sporočanja/sporazumevanja v osnovni šoli. Prinaša dva temeljna sklopa spoznanj. Prvi sklop se nanaša na dispozicijo kot enega izmed temeljnih pripomočkov za nastajanje kvalitetnega ustnega in pisnega besedila učencev. O dispoziciji, njeni obliki, sestavi, raznolikosti in njeni vlogi je v domači strokovni in znanstveni literaturi malo spoznanj. Še največ je v prevodni in domači literaturi govora o eni obliki – miselnem vzorcu. Iz tega izhajajo novi učni načrti in učbeniki, ki se naslanjajo predvsem na to vrsto dispozicije. Na področju teoretičnih spoznanj avtorica vnaša širok spekter dispozicij in usmeritve, kaj in kako je možno vrednotiti pri učenčevem pisnem neumetnostnem besedilu. Raziskava na obsežnem vzorcu učencev in na temelju spoznanj o dispoziciji iz tuje literature prinaša spoznanja, da ena sama oblika zasnove učence utesnjuje, jim je lahko prej v breme kot v pomoč. Od tod spoznanja, da so za posamezne tipe besedil nekatere vrste dispozicij ustreznejše od drugih, da je potrebno vrsto dispozicije prilagoditi tipu besedila ter da je potrebno upoštevati učence, njihove sposobnosti, stopnjo njihovega razvoja in njihovega abstraktnega mišljenja. Glede na sposobnosti učencev v osnovni šoli pa raziskava kaže, da si sposobnejši učenci lažje in samostojneje sestavljajo dispozicijo kot manj sposobni ter da jo sposobnejši tudi uspešneje uporabljajo pri tvorbi neumetnostnega besedila. Drugi sklop spoznanj je vezan na vrednotenje (učenčevega) pisnega besedila. Avtorica podrobno razčlenjuje področja, ki jih je možno v besedilu vrednotiti, ob tem prinaša obsežen, podroben in uporaben algoritem popravljanja in vrednotenja pisnih besedil ter vrednostne kategorije, po katerih je možno izdelke/besedila razvrščati.