Feminativi v slovenskem jeziku

Monografija v ospredje postavlja tipično besedotvorno zmožnost slovenščine in tudi drugih, predvsem slovanskih jezikov, da tvorijo ženskospolske vzporednice k moškospolskim poimenovanjem, izhajajočim iz dejanj oseb, njihovih lastnosti ali značilnosti. Pristop k tematiki je interdisciplinaren: sociološki, lingvokulturološki in lingvistični.
Prvi del monografije se v okviru sociološkega pristopa ukvarja z orisom družbe-nega vrednotenja spolov in spreminjanja položaja žensk v Evropi in na Sloven-skem. Korenine ženskega gibanja segajo v čas razsvetljenstva, kasneje pa ga je spodbudila francoska revolucija z zahtevo po upoštevanju načela enakosti za oba spola. Z zgodovinske perspektive lahko govorimo v državah Zahoda o treh valovih feminizma, s katerimi so se identificirale tudi ženske na Slovenskem, zahtevale pravice in opozarjale na svoj družbeni položaj.
Drugi del monografije v okviru lingvokulturološkega pristopa ugotavlja stališča družbe do posameznega spola in do družbenih razlik med žensko in moškim na posameznih ravneh življenja, ki se odraža tudi v jeziku. Dejstvo, da se namesto ženskih poimenovanj, še posebej ko gre za poklic ali nosilstvo funkcije, za bitja ženskega spola lahko uporabljajo njihove moške oblike, je mogoče razložiti s teorijo o zaznamovanosti slovničnih kategorij. Po njej so si slovnični spoli glede na zaznamovanost v naslednjem razmerju: srednji je zaznamovan v odnosu do moškega in ženskega, ženski pa v odnosu do moškega. Vloga nezaznamovanegaspola ali t. i. nevtralizacijska vloga ob različnospolskih oblikah tako pripada moškemu spolu. Take njegove jezikovnosistemske nadspolne vloge pa nekateri ne priznavajo in jo prepoznavajo kot odraz zapostavljanja družbene vloge žensk.
S perspektive obeh predstavljenih pogledov se pozornost monografije usmeri v tretji, tj. osrednji lingvistični pristop, v katerem je posebna skupina tvorjenk ženskospolskih poimenovanj ali t. i. feminativov predstavljena z besedotvor-nega vidika, ki ga vsestransko zanima način tvorbe ter podstavna in obrazilna kombinatorika takih poimenovanj. Monografija izhodiščno predstavi (ne)enotne teoretične poglede (še zlasti na tvorbo t. i. zamenjevalnega tipa) feminativov in se, upoštevaje slovensko slovniško izročilo, odloči za njihovo dosledno interpreta-cijo kot modifikacijskih izpeljank, nastalih po tvorbenem načelu dodajalnega oz. zamenjevalnega tipa ženskospolskih obrazil ob moškospolskih podstavah. V for-malnem smislu je s tem vzpostavljen jasen in enoten metodološki pristop, ki tudi zamenjevalni tip ženskospolskih tvorjenk ohranja znotraj kategorije feminativov. Prvi argument za to je ohranjanje enotne modifikacijske besedotvornopomenske kategorije feminativnih izpeljank, razumljenih kot jezikovnosistemsko možnost nastajanja parnih ženskih poimenovanj k moškim bodisi z dodajanjem (tisk-ar – tisk-ar-ka) bodisi z zamenjavo moškospolskega obrazila (bor-ec – bor-ka). Ker po podobni tvorbeni poti nastajajo tudi parna moška poimenovanja k ženskim, t. i. maskulinativi, bodisi z dodajanjem (gospod-inja – gospod-inj-ec) bodisi z zamenjavo ženskospolskega obrazila (žanj-ica – žanj-ec). Drugi argument temu v prid je v časovnem razvoju prepoznan slovanski besedotvorni vzorec morfemske zamenjave moških obrazil z ženskimi, potrjen v slovanski občno- in lastnoimen-ski leksiki. Tudi v slovenskih narečjih ohranjeni še drugi tovrstni pari kažejo, da so npr. tvorjenke na -ica v odnosu do podstavnega samostalnika na -ec njegove feminativne tvorjenke.
ako tvorbeno enotna interpretacija feminativov je pogoj za presojo njihovih obrazilnih značilnosti v občnoimenski leksiki, ki vključuje pregled ženskih po-imenovanj za ljudi in živali, kot v lastnoimenski leksiki, pri kateri je pozornost namenjena poimenovanjem prebivalk in priimkovnim feminativom. Temeljno gra-divno izhodišče so vsi spletno dostopni slovarji s poudarkom na SSKJ1 in SSKJ2 ter korpus Gigafida 2.0. Po pričakovanju je tvorbena obremenitev ženskospolskih obrazil zaradi njihovega omejenega števila zelo velika. Novosti monografije, ki jo vodi objektiven jezikoslovni pogled brez ideoloških tendenc, so ugotovitve, da je zamenjevalni tvorbeni način feminativov nekoliko pogostejši, da se glede na tvorbeno moč po zaporedju razvrščajo obrazila -ka, -ica, -inja, pri čemer je par excellence obrazilo feminativnih modifikacijskih izpeljank obrazilo -ka, ter da delež feminativnih tvorjenk v rabi narašča, kar se odraža tudi v trenutnih slovarjih.
Gradivno bogato podprta leksikološka raziskava pa odpira možnost raziskovanja še v leksikografsko smer in oblikovanje slovarja slovenskih feminativov. V njem bi z opazovanjem istokorenskih feminativov v rabi lahko odkrili, kateri dejavniki preferirajo po eni strani rabo moške pred žensko obliko in po drugi strani eno obrazilno obliko pred drugo pri obrazilno variantno rabljenih feminativih.