Spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor

Marko Jesenšek (Maribor, 14. 3. 1960), jezikoslovec. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral slovenistiko in primerjalno književnost; doktoriral je leta 1995 z disertacijo iz zgodovinske slovnice slovenskega jezika. Na Univerzi v Mariboru predava staro cerkveno slovanščino in diahronijo slovenskega jezika. Raziskuje zgodovino slovenskega jezika (monografiji Deležniki in deležja na -č in -ši. Razvoj oblik v slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja, Maribor 1998. The Slovene Language in the Alpine and Pannonian Language Area: the History of the Slovene Language, Krakov 2005), predvsem oblikoslovje, skladnjo in besedje slovenskega panonskega jezikovnega prostora. Njegova osebna bibliografija obsega 256 enot – objavlja v domačih in tujih revijah; v zadnjih letih je organiziral deset mednarodnih simpozijev in uredil ter izdal zbornike oz. monografije s teh srečanj.

Raziskovalno je aktiven v mednarodnem prostoru, in sicer je vodja mednarodnega projekta SLANG Master – Slovenian language and literature program, sodeluje tudi v mednarodnem projektu ALPCU, ki odkriva in raziskuje jezike Srednje in Vzhodne Evrope. V Sloveniji je (bil) odgovorni nosilec in vodja raziskovalnih projektov Besedoslovne spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor (2004–2007) in Besedoslovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij (2001–2004), bil je tudi član projektov Makrolingvistične raziskave v severovzhodni Sloveniji (1997–1999) in Skladnja, besedišče, besedotvorje in slog v vzhodnoslovenskih tiskih od 18. do konca 19. stoletja (1996–2000). Bil je predsednik Slavističnega društva Maribor (1995–1998) in Zveze društev Slavistično društvo Slovenije (2000–2004); je član parlamentarne Delovne skupine za področje jezikovnega načrtovanja in jezikovne politike, predsednik Komisije za ocenjevanje učiteljev in pedagoške vede pri Svetu Republike Slovenije za visoko šolstvo, član Komisije za pospeševanje slovenščine na tujih univerzah, predsednik Strokovnega odbora pri Komisiji Maksa Pleteršnika, predsednik Komisije za slovenski jezik pri tekmovanju Mladi za napredek Maribora, (bil) je član uredniškega odbora revije Slovenščina v šoli in član sveta Slavistične revije ter urednik humanistične knjižne zbirke Zora. Od 2003 je prorektor za mednarodno in meduniverzitetno sodelovanje Univerze v Mariboru. Jesenškovo raziskovalno delo je zelo dosledno in temelji na dobrem poznavanju jezikoslovnih in metodoloških vprašanj. Poseben poudarek si zasluži tudi njegovo upoštevanje strokovne literature z drugih področij humanistike in sposobnost povezovanja ter ustvarjalnega upoštevanja njihovih ugotovitev pri raziskavah slovenskega gradiva. Zanj je značilno preudarno in zrelo razmišljanje, ki ga dopolnjuje sistematična prodornost pri jezikoslovnih raziskavah. Slovenskega jezika ne pojmuje le kot izraz individualne znanstvene izpovedi v širšem kulturnem in zgodovinskem kontekstu, temveč tudi kot rezultat določenega stanja družbene zavesti in duha uporabnikov slovenskega jezika, ki je obenem specifična in bistvena sestavina identitete Slovencev. V podrobnih analizah vedno išče splošnejši kulturni in zgodovinski kontekst, pri čemer pa je vedno pozoren na to, da z vidnega polja ne zgubi specifičnih zakonitosti ustvarjalnih postopkov. Iz takih načel se oblikuje jezikovno stališče, pri katerem zmeraj strogo upošteva metodološko jasnost. Jesenškova razmišljanja o jeziku so v tej monografiji tesno povezana s sociolingvistiko ter vprašanji jezikovnega načrtovanja in jezikovne politike. Odlikujejo ga analize jezikovnega in družbenega dogajanja na Slovenskem v prvi polovici 19. stoletja, ki je pripeljalo do poenotenja slovenske knjižne norme sredi 19. stoletja, to pa se, tako opozarja Jesenšek, na poseben način kaže tudi v sodobnih slovenskih jezikovnih razmerah. Zanimive novosti prinaša Jesenškovo analiziranje prvotno enotnega slovanskega panonskega jezikovnega prostora, ki ga je zaznamovalo in oblikovalo misijonsko delo Cirila in Metoda ter starocerkvenoslovansko bogoslužje oz. cerkveni prevodi v najstarejši zapisani južnoslovanski jezik. Zgodovinskorazvojno utemeljuje, da se je ta prostor zaradi zgodovinsko-političnih vzrokov že na začetku drugega tisočletja razdelil med Slovence, Hrvate in Madžare, ki jih je formalno sicer združevala krščanska kultura rimske cerkve, novo nastale upravno-politične in družbene razmere pa so kmalu začele poglabljati tudi razlike v jeziku. V Panoniji sta se srečali indoevropska in ugrofinska jezikovna skupina in prav ta jezikovni stik je vplival na tesnejšo povezanost panonskega slovenskega in hrvaško-kajkavskega prostora, predvsem tudi zato, ker sta bila madžarski in hrvaško-kajkavski del politično samostojnejša od slovenskega, ki je bil cerkvenoupravno, politično in kulturno odvisen od nemških (salzburška nadškofija do Mure), hrvaško-kajkavskih (leva stran Mure, južno Prekmurje) in madžarskih (györska škofija, leva stran Mure, severno Prekmurje) interesov.