Besedoslovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij

Izhodišče raziskovalnega projekta MŠZŠ J6-3337, ki predstavlja svoje rezultate v monografiji, je splošno znano dejstvo, da je jezik živ in spremenljiv v času in prostoru, jezikovna vitalnost pa se kaže zlasti na ravni besedja. Besedoslovje proučuje lastnosti besed, leksemov in besednih zvez kot poimenovalnih enot, raziskuje pa tudi medsebojna razmerja med njimi. Besedna ravnina jezika je sistemski sestav poimenovalnih enot, ki imajo zvočno, oblikoslovno, skladenjsko, besedotvorno in pomensko strukturo. Kadar obstaja variantnost le-teh, določajo izbor ustrezne strukture pragmatične okoliščine, ki posegajo tudi v območje stilne vrednosti besedja in njihove besediloslovne vloge. Ob tem ima besedna ravnina še vrsto drugih posebnosti, ki izhajajo iz dejstev, da je beseda kot poimenovalna enota najbolj neposredno povezana z zunajjezikovno dejanskostjo, ki jo ubeseduje ? v njej se namreč odraža človekovo mišljenje in njegovo vedenje oz. človekove predstave o svetu in obdajajočih okoliščinah. Beseda tako ni le predmet jezikoslovnega preučevanja, ampak je privlačna tudi za druge znanosti, npr. za filozofijo, logiko, psihologijo ... Da bi bil dosežen čim bolj zadovoljiv opis lastnosti, ki jih ima besedje, skuša besedoslovje uporabljati različne metode raziskovanja (ugotavljanje frekvence posameznih besed, lematizacije besedila ...) in hkrati uporabno prenaša metode, uveljavljene na drugih področjih znanosti, zlasti metode logike in matematike. Monografija predstavlja pisavo, izgovarjavo, pomen, medsebojne zveze, stilistiko, besedotvorje in frazeologijo (tudi protistavno z nemščino in angleščino), kakor jih prinaša besedilna raba slovenskega knjižnega jezika in narečja, potrjena v aktualnih oblikah pisnega in ustnega sporočanja. Stoletja trajajoči stiki slovenskega in nemškega geografskega in jezikovnega prostora ter pripadnost istemu kulturnemu krogu osmišljajo kontrastiranje obeh jezikov, zgodovinsko pogojen priviligiran položaj nemščine na kulturnem, upravno-političnem, gospodarskem in religioznem področju pa nakazuje močnejši vpliv nemščine na slovenščino. Pri tem je potrebno upoštevati predvsem avstrijski standard kot eno izmed treh enakopravnih nacionalnih različic nemškega jezika, na zelo intenzivne medjezikovne vplive pa opozarjajo stični koroški in štajerski govori. Starejše protistavne raziskave slovenskega jezika z nemškim so pokrivale predvsem dialektologijo in sociolingvistični prikaz stičnih koroških in štajerskih narečij, dotikale so se tudi vplivov slovenščine na avstrijsko različico nemščine, medtem ko je bilo primerjalnih frazeoloških študij razmeroma malo, kompleksnih in interdisciplinarno zastavljenih študij pa doslej še ni bilo. Slovenščina je s stično nemščino v monografiji opazovana z besedoslovnih, frazeoloških in slovaropisnih vidikov. Razmerje med slovenskim in angleškim jezikom je podobno odnosom med drugimi evropskimi jeziki in angleščino. Angleščina se pojavlja kot skupni sporazumevalni jezik in tako močno vpliva tudi na slovensko besedje (novotvorbe in strokovni izrazi), besedotvorje in skladnjo. Dejstvo je, da se vpliv angleščine v zadnjem času veča in da se v času globalizacije in intenzivnih mednarodnih povezav slovenščina ne more izogniti angleškim vplivom, zato je normalno, da v stiku z angleščino (mediji, neposredni stik govorcev) v nekaterih segmentih celo delno spreminja svojo podobo. Ravnovesje med tujkami, sposojenkami in domačimi besedami je zelo občutljivo vprašanje, ki ga je bilo potrebno podrobneje raziskati. V monografiji so predstavljeni angleški kalki v slovenščini, hkrati pa je pokazano, da slovenski jezik zaradi angleščine ni ogrožen.