Razvoj slovenske jezikoslovne misli

Znanstvena monografija prof. dr. Martine Orožen s področja slovenskega zgodovinskega besedoslovja, oblikoslovja ter slovenističnega jezikoslovnega in slovničarskega razvoja predstavlja v 38 razpravah pomemben del dosežkov njenega dolgoletnega poglobljenega, razvejanega in vsestranskega raziskovanja slovenskega jezika v tisočletnem razvoju kot tudi v prostorski sočasni narečni razčlenjenosti, bistvenih za sistemsko in temeljito poznavanje slovenskega jezikovnega razvoja in ključnih za celostni pogled na jezikoslovne smeri in smernice v zgodovinski perspektivi in v sedanjosti. V njej obravnava besedje s stališča ohranjanja iz stare cerkvene slovanščine, narečne interference v zgodovinskem razvoju ter strokovno izrazje, zgodovinsko slovaropisje glede na narečno besedje, teoretična in normativna izhodišča in besediloslovni vidik ter besedotvorne posebnosti. Oblikoslovne teme razrešujejo vprašanja razvojnih teženj in uresničitev osebnih in neosebnih glagolskih oblik, predstavljajo oblikoslovno-skladenjske kategorije predlogov in rabe člena, s skladenjsko-pretvorbenega vidika opredeljujejo prislove, zgodovinsko in sočasno razčlenjujejo morfološko analogijo. Zadnji sklop predstavlja začetke, rast in razvoj slovenske jezikoslovne misli pri slovenskih slovničarjih (Pohlinu, Kopitarju, Dajnku, Metelku v primerjavi z Dobrovskim) in jezikoslovcih (Škrabcu, Ramovšu, Tesnierju, duhovnikih v Domu in svetu) ter osvetljuje razmerja med narečjem in knjižnim jezikom. Jezikovnozgodovinska spoznanja uzaveščajo razvojne tokove slovenskega jezika in jezikoslovja, jih umeščajo v širši zgodovinski slovanski in evropski kulturni okvir, so večsmerno odprta za aktualizacijo ter razkrivajo vso globino in individualnost avtoričine jezikoslovne misli v času in prostoru.