Sodobna slovenska skladnja: diskurzni in slovnični vidik

V izhodišču in središču te jezikoslovne raziskave je besedilo kot sporočanjska in slovnična enota in hkrati tudi celota. Pri koherentnosti sporočanega ima poleg čiste vsebine pomembno oz. odločilno vlogo tudi sporočanjska situacija oz. komu‑ nikacijski položaj, tako se ločuje a) družbeno‑komunikacijski vidik sporočanega, ki poleg besedila upošteva vse možne družbene dejavnike in okoliščine oziroma kontekstne prvine, in b) slovnični oz. zgolj jezikoslovni vidik preučevanja bese‑ dilne sestave in zgradbe sporočila.
Če besedilo postavimo v izhodišče in središče jezikoslovne raziskave, potem v smiselnem upovedovalnem procesu nastajanja besedila (prek vezljivosti) zlahka prepoznamo manjše pomensko osamosvojene enote oz. propozicije (s povedjem in udeleženci), izoblikovane v stavčno poved. V zapovrstnosti oz. linearnosti upovedovanja sledimo sporočilni perspektivi, ki vključuje členitev po aktual‑ nosti in hkrati omogoča oblikovanje stavčnih vzorcev. Stavčni vzorci razkrivajo skladenjsko specifiko posameznega jezika in hkrati odkrivajo tudi diatezne in tvorbno‑pretvorbne zmožnosti v slovenščini.

Besedilo se pomensko‑skladenjsko prilagaja trenutno aktualni diskurzni strate‑ giji in tako se znotraj besedilnega dela sporočila lahko ločuje dve glavni in tudi bistveni sestavini oz. teksema: vsebino denotatov (pomen sporočila) in vsebino denotatnih razmerij (smisel in logičnost sporočila). Obsegu in namenu besedilnega sporočila so sovezno podrejene vse slovnične in pragmatične vloge besed. Sle‑ dnje v procesu ubesediljenja vedno znova tvorijo specifična denotatna razmerja; besedilna razmerja pa sooblikujejo tudi slovnične kategorije kot naklon, način, čas, vidskost. Besedilna metafunkcija, ki ustvarja strukturo in besedilnost, je izražena s slovničnimi sredstvi. Med slovnično‑pomenskimi sredstvi, ki imajo pri oblikovanju konkretnega besedilnega sporočila v konkretnem komunikacijskem dogodku pomembno vlogo, so členitev po aktualnosti, elipsa, diateza in konektorji.

Diskurzni vidik poudarja, da se človek s svojim notranjim svetom in s svetom zunaj sebe povezuje prek (jezikovnega) komuniciranja, procesa posredovanja informacij z dogovorjenimi znaki, povezanimi v (besedilna) sporočila skladno z značilnostmi izbranega (jezikovnega) koda. Komuniciranje namreč omogoča fleksibilno sodelovanje v večji skupini, ne da bi za to morali poznati vsakega od sodelujočih; v nasprotju z drugimi živimi bitji, ki medsebojno komunicirajo le, da bi opisale realnost, ima človek tudi sposobnost ustvarjanja in verjetja zgodbam. Človek torej z jezikom ne le poustvarja sveta, temveč ga tudi ustvarja.
Sicer pa ima komuniciranje v družbi tri pomembne vloge: a) nadzor nad okoljem; razkrivanje groženj in priložnosti, ki se nanašajo na vrednostni položaj skupnosti, posameznika, b) povezovanje sestavin družbe in ustvarjanje odziva na okolje in c) prenašanje družbene, kulturne dediščine, tj. ohranjanje tradicije.
Slovnični vidik pa potrjuje, kako vezljivost kot temeljni pomensko‑skladenjski pojav ali usmerja ali sooblikuje vse druge skladenjske pojave. Slovnični vidik je hkrati vidik slovničnih kategorij, ki predstavljajo slovensko skladnjo glede na posamezne skladenjskopomenske pojave in njihovo vzajemno sovplivanje. Vezlji‑ vost je ena izmed bistvenih slovnično‑pomenskih kategorij, ki so sicer notranje kategorialne/razvrstitvene sestavine posamezne besedne vrste (npr. vezljivost je inherentna sestavina oz. lastnost zlasti glagola) in obenem tudi kategorialne/razvrstitvene lastnosti posamezne besedne vrste v skladnji, tj. v besedni zvezi, stavku ali besedilu.

Obravnava se torej začne in konča z besedilom, vmes pa so v različnih medseboj‑ nih razmerjih in povezavah predstavljeni in opredeljeni temeljni skladenjski pojavi, ki v obsegu stavek – besedilo – diskurz poudarjajo tudi skladenjske lastnosti in posebnosti slovenščine.