Sprache und Stil im Werk von Alma M. Karlin

Jezik in slog v delih Alme M. Karlin. Pred 130 leti se je v Celju rodila Alma Maksimiliana Karlin (1889–1950), po-membna svetovna popotnica in zelo brana ter priljubljena slovenska pisateljica, pesnica in publicistka, ki je svoja dela objavljala v nemškem jeziku. Prispevki v monografiji analizirajo in prikazujejo jezikovne in slogovne značilnosti ter posebnosti literarnega ustvarjanja Alme M. Karlin. Razprave so razvrščene v tri vsebinske razdelke glede na teoretska, metodološka in empirična izhodišča. Besedila v prvem delu monografije nakazujejo različne pristope k preučevanju literarno-estetskih posebnosti. Dejan Kos (Maribor) ponazarja, kako besedila Alme M. Karlin zaznamuje empatična težnja po preseganju meja lastnega sveta s pomočjo estetike in duhovnosti. Razprava Sylvie Bräsel (Erfurt) teme-lji na pregledu izbranih besedil z vzhodnoazijsko tematiko. Prikazano je, da Karlinova s pisanjem posreduje védenje o svetu, razvedrilno prikazuje tuje, eksotično in pri tem sistematično ter ciljno gradi svojo samopodobo. Alenka Jensterle-Doležal (Praga) predstavlja roman Svetlikanje v mraku in prikaže načine, kako so v romanu oblikovane ženske vloge in identitete. Analiza pripovednega sloga, samosvoje metaforike in groteskno-nenavadnih primer kaže, da Karlinova kritično ocenjuje življenjsko okolje ženske v patriarhalni družbi, obenem pa zagovarja tedanje rasistične predsodke. Melanija Larisa Fabčič (Maribor) razpravlja o njeni literarnosti pisateljičine avtobiografije, ki je povezana z ubesedovanjem emocij. Prispevek dokazuje, da logično‑semantično sklepanje bralcev omogoča njihovo prepoznavanje tudi takrat, ko površinska podoba besedila izrecnih poimenovanj emocij ne izkazuje. Prispevki v drugem delu monografije prikazujejo različne pristope, s katerimi lahko jezikoslovno proučujemo literarna besedila. Vida Jesenšek (Maribor) pregledno predstavi kompleksnost in raznolikost besedilnega sloga. Če ga analiziramo z jezikoslovnih, pragmatičnih in spoznavnih vidikov in ga razume-vamo v relacionalnem smislu, lahko razumemo povezave in soodvisnosti med splošnimi načeli besedilnega oblikovanja, posebnimi slogovnimi »sredstvi« in vsebinskimi besedilnimi značilnostmi. Inge Pohl (Schwieberdingen) podaja prvi celoviti jezikoslovni opis dela Windlichter des Todes. Izpostavi funkcij-skost pripovedne perspektive in pripovednostrukturno realizacijo tematike. K temeljnim značilnostim večine literarnih besedil Alme M. Karlin sodijo načini ubesedovanja čustev in njihovo vzbujanje pri bralcih. Hana Bergerová (Ústí nad Labem) obravnava dve geobiografski besedili s toposom ‘Južno morje’ in dokazuje, da Karlinova dosega čustvenost na različne načine. Odvisno od funkcije besedila in želenih učinkov pri bralcih se odloča za eksplicitne in implicitne oblike ubesedovanja čustev, pri tem pa izrablja različne ravnine oz. sestavine jezikovnega sistema. Razprave v tretjem delu monografije preučujejo ustvarjalno rabo jezika pri Almi M. Karlin. Bralec opazi jezikovno ustvarjalnost, ko posamezna jezi-kovna sredstva ali načine ubesedovanja občuti in dojema kot nenavadne, nepričakovane, odstopajoče od običajnega. Urška Valenčič Arh (Ljubljana) proučuje rabo frazeoloških izrazov v delu Der blaue Mond in jo primerja s slovenskim prevodom. Zanima jo sporočanjska in umetniška ustreznost prevoda posameznih leksikalno-skladenjskih enot. Ugotavlja, da Karlinova frazeološke izraze skladno z besedilnimi funkcijami tudi smiselno prenavlja. Alja Lipavic Oštir (Maribor) raziskuje zemljepisna imena in uvodoma predstavi njihovo vlogo v besedilih. Zemljepisno lastno‑ in občoimenskost povezuje z besedilnimi lastnostmi oz. s pisateljičinimi sporočanjskimi namerami, oboje pa obravnava glede na postopke prevajanja, parafraziranja in metaforizacije, ki jih Karlinova v besedilu udejanja. Simona Štavbar (Maribor) domneva, da geobiografska besedila Alme M. Karlin vsebujejo vrednotenjske izjave in utr-jujejo družbene predsodke. Karlinova s številnimi evfemizmi in disfemizmi, s katerimi stvari, ljudi in dogodke »posredno« poimenuje, prikriva ali poudarja vrednostne sodbe. Koncepti/pojmovna polja ‘rasa’, ‘spol’, ‘prostitucija’ in ‘tabu’ so pri Karlinovi pogosto olepšani; pisateljica z njihovo različno rabo posredno ubeseduje tudi lastne vrednostne sodbe in nazore. Alma M. Karlin učinkovito izrablja besedotvorne možnosti nemškega jezika. Inge Pohl (Schwieberdingen) proučuje ustvarjalno rabo priložnostnih tvorjenk (okazionalizme) v romanu Windlichter des Todes. Dokazano je, da so okazionalizmi funkcionalno po-membni ‒ na bralca učinkujejo (predvidoma) na poseben način (emocionali-zacija, dramatizacija, vzbujanje asociativnih povezav, jezikovna ekonomija), Almi M. Karlin pa omogočajo samopredstavitev, saj z njimi dokazuje, da izvrstno obvlada jezik. Monografija obravnava doslej neraziskana področja, ki so povezana z jezikov-no-slogovno podobo literarnih del Alme M. Karlin. Odpira nova pomembna raziskovalna vprašanja o jeziku in slogu Alme M. Karlin in spodbuja nadaljnji znanstveni razmislek.