Als ich noch der Waldbauernbub war Petra Roseggerja in Solzice Prežihovega Voranca: analogija kot imanenca in razhajanje v tematskih in jezikovno-stilnih strukturah dveh proznih del

Pričujoča monografija je protistavna jezikovno-stilna raziskava omenjenih literarnih del dveh stičnih jezikovnih prostorov in avtorjev dveh stičnih narodov. Zajema vse prvine, ki pogojujejo slog literarnega dela: okolje bivanja, jezikovno razslojenost tega okolja, jezikovno kompetenco avtorjev, vplive nanjo, izpovedno hotenje in slogovno-estetsko značilnost pisanja, vse povezano z jezikovno vzgojo in več vrstami jezikovnega izobraževanja. Členi se v tri sklope: teoretični, historično-empirični in formalno-stilni. Prvi sklop zaobjema poglavje o literarnoteoretičnih in jezikoslovno-stilnih osnovah ter poglavje o jeziku, drugi sklop preučuje biografijo, tretji pa obravnava vsebinsko in tematsko ter jezikovno-stilno strukturiranost Roseggerjeve in Vorančeve knjižne zbirke. Ontološka problematika pridobivanja, učenja in uporabe jezika je prikazana kot posebna problematika, značilna za oba avtorja. Besedišče, oblikoslovne in skladenjske prvine obeh proznih del so sistematično zajete v preglednicah in obogatene z ustnimi empiričnimi podatki, ki jih je avtorica zbirala ob snemanjih na terenu. Tako so nastajale paradigmatično in teoretično dobro označene jezikoslovne ter stilne posebnosti, ki so dale mnogo materiala za protistavne primerjave. Podobnosti in razhajanja v obeh literarnih delih so v celoti prikazana na osnovi ontološke, umetniško hotenjske, imanentno jezikovne, socialne ter nacionalne posebnosti obeh avtorjev. Pri pojmu slog je avtorica segla do antike in je ob tehtnem pregledu skozi kulturno, filozofsko in literarno zgodovino prišla do najnovejših spoznanj s področja stilistike. Pregledno je predstavila pojme o jezikovnih variantah in jih ob ustreznih virih dodobra osvetlila. Pojave jezikovnih variant je obdelala tako, da se vidijo razslojitve celokupnega jezika, interference med variantami in pri tem odnosi do paradigmatičnega in estetskega izročila.
 
V celoti gre za dragoceno literarno-stilno študijo našega in avstrijskega pomembnega literarnega dela in pomeni most med dialektologijo in književnostjo. Študija je zanimiva zaradi svojih poglobljenih obravnav leksematskih, slovniških in semantičnih struktur slovenskega jezika, predvsem narečnega. Zaradi protistavnosti je aktualna tudi za nemški prostor. Analitično-komparativni pristop in sistematični zapis besedišča, oblikoslovnih in skladenjskih prvin je odličen primer paradigmatičnega in teoretično dobrega označevanja jezikoslovnih in stilnih posebnosti kot bistvenega integralnega dela leposlovja. Vpogled v empirijo jezika je za jezikovno prakso učenja in za raznovrstno raziskovanje jezika za študirajočo mladino in za znanstvenike različnih stopenj zelo dragocen.