Slovenskogoriško narečje

Dr. Mihaela Koletnik je docentka za slovenski jezik na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Pedagoške fakultete v Mariboru. Za tisk je pripravila znan­stveno delo z naslovom Slovenskogoriško narečje. Monografija je sestavljena iz petih poglavij, zaključka in prilog. V Uvodu so Slovenske gorice predstavljene kot največje gričevje v Sloveniji, ki ga omejujejo Drava, Mura, Gomilica v Avstriji in hrvaška jezikovna meja, osvetljeni so zgodovinski, cerkvenoupravni in poznejši kolonizacijski vzroki za nastanek slovenskogoriškega narečja iz skupne panonske narečne skupine in potrjena je pravilnost Logar-Riglerjeve odločitve, da je potrebno to narečje zamejiti od vzhoda pri Radencih do Vurberka ob Dravi, ne pa od severa pri Mariji Snežni do Vurberka na jugu, kot je to na svoji dialektološki karti zamejil Fran Ramovš. V poglavju Glasoslovje je utemeljena umeščenost tega narečja v panonsko narečno skupino na sinhroni in diahroni ravni s skupnim izhodiščnim severnoštajerskim in panonskim samoglasniškim sestavom ter z enakimi starejšimi in že različnimi mlajšimi samoglasniškimi razvoji. Na vzhodu Slovenskih goric so samoglasniški sestav in naglasne razmere enake prekmurskim, na zahodu pa se kaže daljšanje kratkih naglašenih samoglasnikov pod vplivom štajerskega narečja. Fonološka opisa zahodnoslovenskogoriškega voličinskega in vzhodnoslovenskogoriškega črešnjevskega govora prinašata inventar, distribucijo in izvor fonemov, predstavljen pa je tudi praviloma enak razvoj soglasnikov za vse Slovenske gorice. V poglavju Oblikoslovje so predstavljeni oblikospreminjevalni in oblikotvorni vzorci pri vseh besednih vrstah, značilnosti upovedovalnega govorjenja in tvorba zložene povedi pa so prikazane v poglavju Skladnja. Besedje, zapisano s pomočjo posebnih vprašalnic, prinaša izrazje predmetnega sveta po tematskih skupinah, opravljena pa je tudi primerjava narečnih leksemov z zapisi v Pletešnikovem slovarju in Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Današnje jezikovne razmere in interference na Apaškem polju, kjer je do leta 1945 živelo predvsem nemško prebivalstvo, so še posebej dragocen dodatek k oblikovanju narečne podobe Slovenskih goric. Zapisi govorov v Zgornji in Spodnji Voličini ter Črešnjevcih, prepisani s posnetkov, kažejo na upovedovalne značilnosti govorjenega narečnega jezika. Jezikovni pojavi (enakosti in razlike) so predstavljeni po priloženih glasoslovnih kartah. Tako po formalnih značilnostih: strukturi, po metodologiji dialektološkega raziskovanja, po znanstvenem slogu pisanja kot po vsebinskih odlikah: natančna obdelava naglasnih razmer, glasoslovja v sinhroni in diahroni luči, oblikoslovja, skladnje in besedja; potrditev zastavljenih hipotez o zgodovinskih, cerkvenoupravnih in poznejših kolonizacijskih vzrokih za nastanek obravnavanega narečja iz skupne panonske narečne skupine pomeni razprava dragocen prispevek v zakladnico raziskovanj slovenskih narečij in odpravljanje belih lis na panonskem narečnem zemljevidu. Menim, da bo raziskovalno delo, ki bo izšlo kot znanstvena monografija, dragoceno za dialektologe pa tudi za študente slovenistike doma in po svetu.