Simoničev zbornik

Mednarodni znanstveni simpozij ob 150-letnici njegovega rojstva, Ivanjkovci od 17. do 18. oktobra 1997 Franc Simonič se je rodil 1. 1847 v prelepi Prlekiji, točneje v Ivanjkovcih pri Svetinjah kjer je začel hoditi v osnovno šolo, od tretjega razreda dalje pa je obiskoval šolo v bližnji Gornji Radgoni in Mariboru. Študijska leta so ga vodila v Gradec in tam je 1. 1876 tudi doktoriral. Poklicna pot ga je že leta 1874 pripeljala v knjižnico  (Joanneum v Gradcu in od 1879 v Vseučiliščni knjižnici na Dunaju) in to delo je opravljal vse do predčasne upokojitve leta 1906, ko se je za stalno preselil v Gornjo Radgono in tam leta 1919 tudi umrl. Za njim so ostala številna pisma, ki jih je naslovil na svoje sorodnike in prijatelje (G. Kreka, L. Pintarja itd.). Del te (predvsem osebne) zapuščine še vedno hranijo njegovi sorodniki, preostali del pa Univerzitetna knjižnica v Mariboru in Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Njegovo najpomembnejše delo je "Slovenska bibliografija. I. del: Knjige (1550-1900)", ki jo je izdala in založila Slovenska Matica. Že ob njenem izidu je dr. Jos. Tominšek o tej retrospektivni slovenski bibliografiji v Ljubljanskem Zvonu (1906) zapisal: "To je ena izmed tistih knjig, ki se do nje popne zase vsak narod le tekom vsakih 100 let, ali morda riiti v takih obrokih ne. Takozvano občinstvo korači mimo nje, ne da bi jo ošinilo s pogledom, a vsak raziskovalec slovstva in kulture sploh jo jemlje vedno in vedno v roke. Taka knjiga je zanj isto, kar za planince seznamek markiranih potov, in opravlja isti dvojni posel: ona mu prvič pokaže, kar je že storjenega dela, in ga drugič s tem opozarja, koliko dela še njemu preostaja. Oboje je za vsakega delavca, ki hoče več nego delati brez smotra, temeljne važnosti. Dobra bibliografija je v današnjih časih, ko se tako ogromno mnogo tiska in tako hitro pozablja, neogibno potrebna za vsakega, ki se peča s spoznavanjem literature. /.../ Z dr. Simoničevo bibliografijo pa smo dobili knjigo, ki obsega zbornik sploh vseh slovenskih knjig tekom našega književnega razvoja (1550-1900). To uvažajoč, spoznamo neprecenljivi pomen te knjige; ona je opravila za to dobo posel, ki se pač ne bo opravljal nikoli več, ker je opravljen. Le izpopolnjevala bo se še morda tuintam za kak drobiž in treba bo delo nadaljevati. /.../"
 
To izjemno delo je bilo rezultat 25-letnega sistematičnega zbiranja iri pregledovanja knjig. Iz ohranjenih pisem lahko zelo podrobno (časovno) spremljamo to delo vse do izida prvega snopiča, leta 1903. Tako je dr. Simonič v pismu Luki Pintarju (30. 7. 1901) zapisal: "Kmalu bodem imel vso slovensko bibliografijo na lističih zbrano. A mnogo slovenskih knjig še nisem v rokah imel, in po drugih pripomočkih zapisani naslovi so netočni in pomanjkijivi. Ker Vaša knjižnica (op. R. Š. Licejska knjižnica) primeroma največ slovenskih knjig hrani, zato bi hotel v počitnicah priti v Ljubljano za par dni, da si take knjige pogledam in popišem. /..." Iz tega skromnega zapisa lepo vidimo, da je dr. Simonič upošteval osnovno načelo bibliografskega popisa, da je opise delal o samem gradivu (avtopsija).