Časovno v večnem in večnost v minljivem: primerjalna študija ustvarjalnosti Nikole Šopa in Gregorja Strniše v luči tradicionalizma

Literarnozgodovinska študija Časovno v večnem in večnost v minljivem: Primerjalna študija ustvarjalnosti Nikole Šopa in Gregorja Strniše v luči tradicionalizma proučuje, kako hrvaško-bosansko-hercegovski avtorNikola Šop (1904–1982) in slovenski avtor Gregor Strniša (1930–1987) vsvojih literarnih besedilih upovedujeta dojemanje odnosa med končnostjoin neskončnostjo. Temeljna teza znanstvene monografije se nanaša na neenoznačen,sorodno kompleksen način dojemanja časovnosti in brezčasnostioz. končnosti in neskončnosti, ki ga z izbranim aparatom perenialističnešole lahko raziščemo v globinah do sedaj neraziskanih plasti.Osnovni namen je bil dokazati neposredno povezavo med vprašanjemkončnosti in neskončnosti v literarnih besedilih obeh avtorjev ter človekovotežnjo po transcendenci in doseganju Enosti na eni strani in na drugibralčevo soudeleženostjo pri odstiranju globljih duhovnih ravni večdimenzionalnih besedil. Preučevanje je bilo v štirih poglavjih Literarni in kulturnozgodovinski vpogled, Civilizacija stroja in »logika štacunarstva«, Perenialistična šola/Tradicionalizem oz. perenialisti in Časovno v večnem min večnost v minljivem – tradicionalni pristop usmerjeno predvsem na literarna besedila, ki so bila v dosedanjih literarnokritiških in literarnozgodovinskihraziskavah manj zastopana. Ker so se raziskave vprašanjakončnosti in neskončnosti pri Nikoli Šopu in Gregorju Strniši v preteklostidotikale predvsem kvantitativnega vidika (astrofizikalni in matematičnipristop), ne pa tudi kvalitativnega, smo za preučevanje končnosti in neskončnostiznotraj analiziranih literarnih besedil uporabili metodološkaizhodišča perenialistične šole, katerih trije osrednji predstavniki so bili Frithjof Schuon, Ananda Coomaraswamy in René Guénon, osrednji živečipredstavnik pa je Seyyed Hossein Nasr. V slovenski literarni zgodoviniperenialistična šola še ni bila predstavljena, pristop njenih predstavnikovk paradigmi tradicionalizma in modernizma, končnosti in neskončnosti,časovnosti in večnosti pa smo uporabili predvsem zaradi tega, ker seosredotoča prav na tolmačenje področja permanentnega (trajnega, večnega,neomejenega, neskončnega), ki je predmet tradicionalne metafizike, vodnosu do spremenljivega, maye.Rezultati raziskave Šopovih in Strniševih literarnih besedil z izhodiščemperenialistične šole so številna pomembna spoznanja: da sta frekventnamotiva poti ‘navzdol’ in poti ‘navzgor’ pri obeh avtorjih tudi osrednja vkontekstu tradicije, ubesedujeta pa pot iz Neskončnega, iz Bitja, v končno,iz vertikalnega v horizontalno, mayo in človekovo vrnitev nazaj v Neskončno,v Bitje; da so dvojnosti v njunem opusu odraz tradicionalnegavidenja sveta, saj gre za dvojnost atma – maya, Nemanifestirano – manifestirano;da mejo med končnostjo in neskončnostjo pojmujeta predvsemkot človekovo omejitev, da svoje bivanje razprostre do Bitja, in ta omejitevje pogojena z videnjem maye kot edine realnosti, izza katere ni ničesaritn. Kot ključne prispevke te raziskave k primerjalni literarni zgodoviniocenjujemo prenos perenialistične šole v slovenski literarnozgodovinskiprostor, aplikacijo perenialističnega pristopa na analizo literarnih besedildveh avtorjev, katerih poetika je izrazito zahtevna in večplastna, s čimerdokazujemo nezanemarljiv pomen pristopanja k literarnim besedilom tradicionalnihavtorjev, kakršna sta Nikola Šop in Gregor Strniša, z ustreznimaparatom, tj. duhovno pismenostjo.