Avgust Pavel med Slovenci, Madžari in Avstrijci

Leto 2016 je bilo v znamenju prvega prekmurskega znanstvenika, pomembnega jezikoslovca in slovenskega pesnika, pisatelja, etnologa ter muzeologa Avgusta Pavla – obhajali smo stotridesetletnico njegovega rojstva (28. avgust 1886, Cankova) in se spomnili sedemdesetletnice njegove smrti (2. januar 1946, Sombotel). V monografiji objavlja svoje raziskave petnajst poznavalcev Pavlovega življenja in dela iz Slovenije, Madžarske in Avstrije, med njimi tudi njegova hčerka Judita Pavel. Gre za najnovejše analize Pavlovega dela in (pre)vrednotenje pomena, ki ga je imel v prvi polovici 20. stoletja v slovensko- madžarsko-avstrijski regiji, literaturi in kulturi regije. Monografija odpira vprašanje slovensko-madžarsko-nemških jezikovnih stikov ter jezikovnega, literarnega in kulturnega posredništva med tremi članicami Evropske zveze. Navezuje se na pravilno reševanje in razumevanje jezikovne politike in jezikovnega načrtovanja v regiji, na vprašanje slovenskih obmejnih narečij in jezikovne stičnosti. V globalnem jezikovnem, kulturnem in političnem prostoru moramo imeti posrednike, ki »skrbijo« za razumno sobivanje med sosedskimi narodi in načrtujejo jezikovni razvoj, ki dolgoročno zagotavlja obstoj t. i. »malih jezikov« v globalnem svetu. Avgust Pavel si je prizadeval za poseben status slovenskega jezika in za drugačna jezikovna razmerja, kot so bila v slovensko-madžarsko-avstrijskih jezikovnih odnosih uveljavljena do sredine 20. stoletja. Če smo sposobni razumeti Pavla, razumemo preteklost in lahko načrtujemo prihodnost – da bi jo razumeli, moramo razumeti meje nasploh, njihov vpliv in njihovo spreminjanje, predvsem pa jih moramo presegati in odpravljati. Meja je namišljena črta, ki je človeku sicer potrebna, vendar je takih črt na žalost preveč. Državna meja omejuje ljudi, jih kot državljane pogojuje, omejuje in jim povzroča težave, ker se morajo odločati, na kateri strani so. Pavel je take bolečine slikal v svojih pesmih. Jezikovna in etnična meja je določena s stopnjo jezikovne nadutosti večinskega naroda, ki se noče zavedati, da so pravice velikih omejene s pravicami malih, oziroma da sta svoboda in posluh za majhne tudi svoboda velikih, ki so toliko veliki, kolikor posluha imajo za majhne (pa četudi gre samo za Glasoslovje slovenskega narečja Cankove). In prav Pavel nam je pri preseganju teh meja v svojih znanstvenih delih dal lekcijo, ki je nismo v celoti razumeli niti dojeli. Naša družba potrebuje znamenite, pomembne Slovence – eden izmed njih je bil gotovo Avgust Pavel, zato je prav, da se njegovo delo celostno ovrednoti in predstavi strokovni in širši javnosti.