Toporišičevo leto

Jože Toporišič se je rodil 11. oktobra 1926 na Mostecu pri Brežicah. Osnovno šolo, ki se je 12. 10. 2015 preimenovala v Osnovno šolo dr. Jožeta Toporišiča, je obiskoval v Dobovi med letoma 1933 in 1938; od 1938 do 1941 je bil dijak klasične gimnazije v Mariboru − živel je v mariborskem semenišču in se pripravljal na izpit za študij teologije; med vojno je bil izseljen v Šlezijo; junija 1945 je nadaljeval šolanje in leta 1947 maturiral na klasični gimnaziji v Mariboru. Zaradi političnih razmer se je leta 1947 vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, željeni študij teologije pa je zamenjal za slovenistiko in rusistiko; diplomiral je leta 1952, leta 1963 pa je zagovarjal še doktorsko disertacijo Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze. Učiteljsko pot je začel leta 1953 kot profesorski pripravnik na novomeški gimnaziji, nato je bil do leta 1965 lektor za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Zagrebu; študijsko se je izpopolnjeval v Hamburgu in Čikagu; od leta 1965 do upokojitve leta 1996 je predaval slovenski knjižni jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani; leta 1971 je na ljubljanski slavistiki ustanovil Katedro za slovenski knjižni jezik in stilistiko ter postal njen prvi predstojnik; bil je dolgoletni urednik Slavistične revije; leta 1991 je bil imenovan za izrednega in leta 1997 za rednega člana SAZU. Leta 2006 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju slovenskega jezikoslovja; leta 2011 je bil o njem posnet dokumentarni film Samotni hodec skozi neprijazni čas. Umrl je 9. decembra 2014 v Ljubljani. Ob pripravah na obeležitev akademikove 90-letnice rojstva je bilo leto 2016 razglašeno za Toporišičevo leto (11. 10. 2015 do 11. 10. 2016) z željo, da bomo znali »prav upravljati Toporišičevo pozitivno jezikovno dediščino«. Toporišičev vstop v jezikoslovje je zaznamovala kritika mladogramatične čitankarske slovnice štirih avtorjev (Bajec, Kolarič, Rupel, /Šolar/), ki je pokazala, da je »nekaj reformatorskega v njega bilo rojeno«. Obsežno oceno Slovenske slovnice je spisal do junija 1957, vendar v Jeziku in slovstvu ni izšla, ker bi Toporišič z več kot 40 stranmi kritičnega razmišljanja »spravil ob ves ugled slovensko knjižno jezikoslovje«; ocena je v skrajšanem obsegu v nemščini izšla leta 1960 najprej na Danskem (Scando-Slavica 4, 53−75), nato pa leta 1962 še v hrvaščini (Filologija 2, 278−289). V slovenščini je bilo celotno besedilo objavljeno šele leta 1987 v monografiji Portreti, razgledi, presoje (Naša slovnica, 371−419) – neobjavljena kritika je postala izhodišče za Toporišičev teoretični premislek o slovenskem jeziku in praktična osnova za učbenik Slovenski knjižni jezik 1–4 (Maribor 1965, 1966, 1967, 1970), tj. predhodnik po Kopitarju druge znanstvene slovnice slovenskega jezika sploh (Slovenska slovnica, Maribor 1976, prenovljene in razširjene izdaje 1984, 1991 in 2000). Akademik Toporišič je jezikoslovje razumel kot sistem, jezik je obravnaval kot strukturo. Vplive zagrebškega jezikoslovca Petra Guberine je povezal s Škrabčevim jezikovnim nazorom, Breznikovim jezikoslovjem ter praško, kopenhagensko in ameriško strukturalno šolo. V slovensko jezikoslovno vedo je uvedel natančno izrazje (Enciklopedija slovenskega jezika, 1992), slovenistiko pa je zaznamoval s Toporišičevo tvorbeno strukturalno slovnico, v katero je uvedel načelo funkcijskosti. Četrta izdaja Toporišičeve slovnice (Maribor, 2000) upošteva vse slovenske jezikoslovne dosežke druge polovice 20. stoletja, tudi smeri, ki želijo naslediti Toporišičev strukturalizem, in ostaja odprta za nova jezikoslovna dognanja ter smeri.