Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika

Monografija pokriva najpomembnejša poglavja iz razvoja prekmurskega jezika od njegovega nastanka (Temlin, 1715) do prevoda svetega pisma (Š. Küzmič, 1771), katoliškega nadaljevanja (M. Küzmič) in razvoja v 19. stoletju. Pomembno spoznanje je, da se je prekmurski knjižni jezik sredi 19. stoletja poenotil z osrednjeslovenskim; v Prekmurju so tak naravni razvoj sprejeli katoliški pisci, medtem ko so protestanti vztrajali v pokrajinskosti vse do konca prve svetovne vojne. Jesenšek tako odpira aktualno in pomembno vprašanje za znanost, saj v tem prepoznava nastavke za neznanstveno vendsko teorijo, ki jo ovrže z analizo jezikovnih razmer v Prekmurju. Za nadaljnje jezikovne raziskave je pomembno, da Kardoševega vztrajanja pri prekmurskem jeziku v knjigi po poenotenju slovenske knjižne norme ne razlaga za jezikovno zablodo in odklon od pozitivne razvojne smeri slovenskega jezika, ampak njegovo držo sociolingvistično analizira in jo pokaže v luči takrat še prikritih madžarizacijskih pritiskov: ne kot odločitev za Madžarsko in proti Sloveniji, ampak kot odločitev za preživetje protestantizma v Prekmurju.