Odreševanje niča s posebnim ozirom na vlogo duhovnika v dramatiki Stanka Majcna

Trpljenje nedolžnih je vprašanje številnih filozofov in religioznih prebujencev. Kako rešuje v svojih dramah vprašanje bolečih stanj nemočnih posameznikov dramatik Stanko Majcen, odkriva študija Karla Gržana z naslovom Odreševanje niča. Celoten dramski opus sicer vsestranskega literarnega ustvarjalca Stanka Majcna (1888–1970) je poizkus odgovora, zakaj trpijo nemočni. Politično angažirani Majcen spoznava, da družba ni sposobna rešitve ne odgovora na njegovo temeljno vprašanje. V vedno večji splošnosti družbenega, ki se izraža v obliki kaotičnega, nerazpoznavnega, manipulativnega, se v Majcnovih dramah izlušči edino možno območje v reševanju trpljenja nedolžnih – tj. svobodna avtonomna posamezna oseba (če sledimo Kermaunerjevi terminologiji). Samo takšna osebnost ne beži pred dejstvom niča: ne umika se v izgubljenost množice, pač pa ozaveščeno vstopa v stanja trpečih kot odrešujoča bližina. Stanko Majcen odpira v svojih dramah tudi vprašanje duhovnika kot avtonomne posamezne osebe v institucionalnem okviru katoliške cerkve znotraj (historično opredeljivih) modelov njenega delovanja. Zastavlja se vprašanje, ali je cerkev kot obstoječa družbena struktura, ugoden prostor, v kateri lahko posameznik (duhovnik) živi kot svobodna avtonomna oseba svojo osebno zgodbo poklicanosti k odreševanju niča v konkretni stiski trpeče osebe, ali pa ostaja predvsem ohranjevalka zunanjih struktur, ki so prepogosto ovirajoče za vstop v drugo, drugačno? Majcen jo v dramatiki označuje v njeni praksi kot neustrezno, obenem pa z mistično-teološko vizijo nakazuje smeri izhoda ne le njej, pač pa celotni družbeni stvarnosti. Družba in v njenem okviru posamezne institucije so le prostor odrešenjskega dogajanja, ki je dogajanje po in v svobodni avtonomni posamezni osebi. Le ta lahko vstopa v območje trpljenja, v konkretno nično točko drugega, ki se izkaže kot njegova lastna odrešenjska nujnost. V študiji Karla Gržana se srečamo z izvirnimi sporočili Stanka Majcna. Na svoj način se v njej izpolnjuje tisto, kar je Marja Boršnik povzela v svojo misel: »Večja tišina ga bo priznala za žlahtnega izpovedovalca.« In sam Majcen verjame in po Stvarniku v svoji drami Revolucija zatrjuje: »Našli me bodo, kadar me bodo potrebovali. Med palimpsesti in pergamenti se bo našla tudi naša listina.«