Parenteza v novinarskem in parlamentarnem diskurzu

Monografija je vzoren in vzorčen primer znanstvenega prispevka, v katerem se na novih teoretičnih izhodiščih aktualizira in definira jezikovni pojav, tj. parenteza, ki je bila v slovenistični jezikoslovni misli sicer ves čas prisotna, vendar potisnjena na obrobje raziskovanja, čeprav je bilo mogoče slutiti njeno bogato in raznoliko funkcijsko obremenitev. Zato avtorica preseže skladenjsko-besedilni vidik in raziskovalna izhodišča postavi na raven teorije diskurza. S primeri rabe dokaže, da je tradicionalno razumevanje in posledično tudi opredelitev parenteze kot vrivajoče se prvine neprimerno, saj se v diskurz ne vriva, ampak teče vzporedno z njim. Z dokazovanjem tipov anaforične (tematske) povezanosti pareneteze v diskurzu pa je presežena tudi opredelitev, da je »le v kakšni svobodni zvezi z okolico«. V terminološkem smislu je v primerjavi z vrivkom, vrinjenim stavkom zato nezaznamovan mednarodni izraz parenteza. Monografija ima relevanten in obsežen znanstveni aparat, saj je teoretično podprta s študijem najpomembnejših svetovnih teoretikov diskurzivne teorije, ki se v slovenskem jezikoslovju uzavešča kot pomembno težišče sodobnega raziskovanja jezika. Razpravljalni jezik je tekoč, jasen in znanstveno dosleden. Velika množica podatkov je koherentno povezana v novo funkcionalno in sistematično celoto. Monografija predstavlja primer uspešnega prenosa zahtevnih jezikoslovnih teoremov na slovenistično področje. Izdelana teoretična in metodološka osnova je izhodišče za opazovanje fenomena parenteze v različnih tipih diskurzivnih praks oz. omogoča možnost za prepoznavanje še drugih oblik metadiskurzivnih prvin in njihovih vlog.