Prednosti in slabosti dvotirnega zapisovanja govora v slovenskih govornih virih: Darinka Verdonik, Mitja Trojar, Andreja Bizjak

Zapisovanje govora v govornih korpusih je nedvomno časovno največji vložek v procesu izdelave govornega korpusa in pomemben razlog, da so govorni korpusi neprimerno manjši od pisnih. Zapis govora je prevod iz izvorno večmodalnega kanala komunikacije, v katerem verbalno izraženi pomen sooblikujejo glas in način govora, govorica telesa in situacija, v kateri poteka komunikacija, v eno, pisno modalnost. Zaradi variabilnosti govora na vseh jezikovnih ravneh se zapisovalec pri tem nenehno sooča z vprašanjem, kako naj to, kar sliši, zapiše. Da bi bil zapis čim bolj verodostojen, hkrati pa časovno vseeno izvedljiv za velik obseg gradiv, se je tako poleg standardiziranega zapisa vzpostavil tudi tako imenovani pogovorni zapis, ki sledi načelu zapiši, kakor je izgovorjeno. Toda dvojni zapis zahteva dodaten trud, zato v tem prispevku kritično prevprašujemo njegovo utemeljenost glede na prakse drugod, zahtevan dodaten trud in njegove prednosti ter kritično analiziramo še druga težavnejša vprašanja zapisovanja.