Education from the Past to the Present: Pedagogical and Didactic Lessons from the History of Education

Izobraževanje od preteklosti do sedanjosti: pedagoške in didaktične lekcije iz zgodovine pedagogike. V teoretskem delu, v katerem prispevki obravnavajo razvoj pedagoških idej, lahko štejemo za pomembno utemeljitev pomen zgodovinskega raziskovanja za razvoj pedagoške teorije in prakse v sodobnosti. Pomembni so zlasti tisti prispevki, ki predstavljajo polemike med različnimi teoretskimi diskurzi. Polemike sicer plastično predstavijo paradigme in razlike med njimi, toda iz prikaza razhajanj ni mogoče izpeljati zakonitosti, saj je vrednotenje teh razhajanj vedno odvisno od teoretske optike, pa tudi od ideološkega ozadja vrednotenja. Ključno je spoznanje, da k napredku v razumevanju pedagoških fenomenov ne vodi identifikacija modernosti, temveč produktivno rekonstruiranje tradicije. S tem spoznanjem se valorizira pomen zgodovinskih raziskovanj na področju pedagogike in šolstva. Eno od osrednjih vprašanj je odnos do normativnosti v pedagogiki. Analize preteklosti kažejo na nesorazmeren pomen, ki ga ima to vprašanje za pedagoško teorijo v preteklosti in danes. Interes za raziskovanja na tem področju se danes zmanjšuje, ob tem pa avtorji nedvomno ugotavljajo, da bi moralo biti glede na pomen vzgojno-izobraževalne dejavnosti v sodobnem svetu in zlasti glede na obseg populacije, ki jo vključuje, vprašanje normativnega eno od osrednjih raziskovalnih vprašanj sodobne pedagogike. Številni avtorji pri tem opozarjajo na nova izhodišča in tudi nove metodologije, ki jih je treba ob tem razviti, saj "normativnega" v kontekstu postmodernega ni mogoče obravnavati s tradicionalnimi merili in postopki. Analize tudi kažejo na nujno interdisciplinarno zasnovo tega raziskovanja. Pomembno je spoznanje, da bi bilo potrebno pri tem preseči paradigmatske delitve pedagoških tokov v preteklosti, saj so ti tokovi rasli z različnih znanstvenih področij. To se je v zgodovini odražalo v "nihanju" pedagogike med družboslovjem in humanistiko, kar je že samo po sebi bila ovira za interdisciplinarnost. Pri proučevanju posameznih šolskih stopenj oziroma predmetov so pomemba spoznanja, ki konceptualizacijo pouka posameznega predmeta navezujejo na splošne teoretske pedagoške paradigme. To velja zlasti za navezavo med reformsko in duhoslovno pedagogiko ter poukom umetnosti. Obe smeri sta namreč dajali pouku umetnosti specifičen pomen, tako po zatonu duhoslovne pedagogike lahko opazimo umik umetnosti iz konceptov splošne izobrazbe, kot je zasnovana v javni šoli. Ta proces se še okrepi v postmoderni kulturi, ki spodbuja množično kulturo potrošniške družbe, kjer se posameznik vedno nahaja v iskanju lastne identitete, umetnost pa izgublja vrednostni pomen.