ZORA 151: Krležine nepokretne i pokretne slike

V znanstveni monografiji budimpeškega kroatista in slovenista prof. dr. Istvána Lukácsa Krleževe negibljive in gibljive slike je predvsem iz madžarskega kulturnega in književnega primerjalnega zornega kota predstavljena problematika intertekstualnosti in intermedialnosti v ustvarjalnosti klasika hrvaške književnosti Miroslava Krleže. V prvem delu monografije prek analize konkretnih besedil (pesmi, roman Zastave) predstavlja problematiko recepcije Adyjeve lirike in madžarske slikarske produkcije (Dezső Orbán) na začetku XX. stoletja, v drugem obširnejšem delu pa Krležev odnos do filma. Avtorjeva teza je, da je nov optični medij (film) na začetku XX. stoletja igral pomembno vlogo pri nastajanju njegovih zgodnjih dramskih besedil (Legende). Gre za dela, ki so nastala v pisateljevi zgodnji mladosti, neposredno po vrnitvi iz Budimpešte, kjer se je šolal na vojaški akademiji, zato avtor upravičeno domneva in to v monografiji tudi dokaže, da se je Krleža najverjetneje že takrat seznanil z nemim filmom in madžarskimi teoretičnimi deli o filmu. O Krleževih „tonfilmskih imaginacijah” so pisali že prej, vendar brez natančnejše strokovne elaboracije celotne problematike. Prvi strokovnjak, ki je v svojem obširnem eseju o Krleževih zgodnjih dramskih besedilih omenil možnost aplikacije filmske tehnike pri odrski postavitvi, je bil ravnatelj zagrebške Drame Josip Bach, ki je sicer odklonil uprizoritev vseh Krleževih dram. Bachova lucidna ugotovitev je za avtorja monografije bila pravo izhodišče za analizo Krleževih Legend, vendar ne z vidika možne gledališke inscenacije, ampak morebitne filmske inspiracije tako pri določenih temah (Jezus, Saloma, Krištof Kolumb) kot pri aplikaciji kinopoetike, še zlasti pri netipičnih didaskalijah. Zadnja desetletja avtorji v sodobni literarni teoriji o intermedialnosti pogosto tematizirajo povezave med literarnim besedilom in filmom, analizirajo filmske adaptacije znanih književnih del ter pišejo o filmičnosti, kinostilu in kinopoetiki konkretnih literarnih del. Po avtorjevih ugotovitvah vse te stilne elemente najdemo tudi v Krleževih zgodnjih delih (Legende, simfonije), vendar je „filmski jezik” tako izrazito prisoten, da tudi strukturalno zaznamuje ta dela. Avtor monografije prav zaradi zaznamovalne moči teh elementov Krleževe določene didaskalije in scenske rešitve imenuje  kinotekst. Ta literarnoteoretski pojem je inovacija, ki se nanaša na določene dele konkretnega književnega besedila, in je pravzaprav popolnoma adekvaten filmskemu kadru. To pomeni, da so nekateri segmenti v Krleževem literarnem besedilu pravi filmski kader in tako tudi funkcionirajo. Gre za nenavaden paradoks, saj je književnost besedna umetnost, film pa vizualna.