Gramatikalizacija rodilnika v nemščini in slovenščini

Monografija Alje Lipavic Oštir je kontrastivna raziskava, ki dodobra osvetli razvoj nemškega in slovenskega jezika ter pokaže, da slovenšcina ni bila v vlogi podrejenega jezika, ampak je imela samostojno razvojno pot. Nekateri vplivi in podobnosti so naravna posledica stičnosti na mnogih področjih. Take pojave opazimo tudi pri drugih jezikih, zlasti v stiku med germanskimi in slovanskimi jeziki. Avtorica je uporabila dovolj pisnih virov za nemščino in slovenščino, da je lahko prišla do znanstvenih tez, ki jih je dobro utemeljila. Pri tem je uporabila več jezikovnih zvrsti v več obdobjih, kar je še zlasti dragoceno. Ugotovila je, kdaj je posamezna leksikalna enota dobila v razvoja funkcijo slovnične kategorije ? ker gre za diahroni vidik, je razviden odnos med inovacijo novih znakov in regulacijo le-teh; to je spreminjanje v času, kjer se dogajajo nekateri kognitivni procesi, zato sega besedilo delno tudi na področje psiholingvistike, hkrati pa so v besedilu tudi nekatere medjezikovne primerjave, ki jasno kažejo na družbenost jezikovnega razvoja. Zelo dragoceno je poglavje o aspektih spreminjanja, v katerih se zrcali gramatikalizacija, ki je obdelana zelo razvejeno, tudi bogato glede variabilnosti. Gre za diahroni koncept, kjer se vidi proces spreminjanja analitičnih zgradb v sintetične. S tem pa nastanejo različne izrazne možnosti. Zlasti pri analitičnem rodilniku v nemščini in slovenščini obsega disertacija semantične interpretacije v obeh jezikih. Avtorica na teoretičnem podrocju pregledno kaže izsledke mnogih jezikoslovcev. Za ponazoritev gramatikalizacije v slovenščini uporablja zelo veliko besedilnih virov od najstarejših obdobij našega pismenstva do novejših besedil. Monografija je pomembna zlasti za strokovnjake jezikoslovnih in literarnih ved, z mnogimi tekstovnimi dodatki pa bo zanimiva tudi za razgledane intelektualce nasploh