Med dialektologijo in zgodovino slovenskega jezika: ob življenjskem in strokovnem jubileju prof. dr. Martine Orožen

Ob sedemdesetletnici profesorice doktorice Martine Orožen so ugledni raziskovalci slovenskih dialektov in zgodovine slovenskega jezika iz domovine in tujine pripravili za objavo nove znanstvene razprave. Med dialektološkimi študijami vodijo monografske obdelave govorov, med njimi je Narečna podoba Križa pri Trstu Rade Cossutta z analizo glasovnih, oblikovnih in leksikalnih prvin primorskega kraškega govora. Zinka Zorko uvršča govor Strojne na Koroškem v podjunsko narečje z izgubljenim tonemskim nasprotjem, ki ga od mežiškega loči razvoj dolgega nosnega ę in dolgega polglasnika v a, dolgega a v široki o, preglašanje -a v -e ter -o v -i za č, ž, š, j. Izbor besedja z etimološko in pomensko razlago vsebuje koroške narečne besede. Narečno glasoslovje je obravnavano v prispevkih Vere Smole, Melite Zemljak in Mihaele Koletnik, in sicer kolikostna nasprotja v tonemskih, pa tudi v netonemskih rovtarskih in panonskih narečjih, instrumentalno-slušne meritve trajanja narečnih glasov in določitev kriterijev segmentacije glasov ter soglasniški sestav in njegove premene v slovenskogoriškem narečju. Glagolske oblike in osebila v slovenskih narečjih predstavlja Tjaša Jakop, stavo členkov v beneškoslovenskih besedilih pa Danila Zuljan. Andreja Žele raziskuje vezljivost kot bazični skladenjski pojav v knjižnem jeziku in narečjih, Mira Krajnc pa skladenjske značilnosti mariborskega pogovornega jezika. Več avtorjev (Bernard Rajh, Liliana Spinozzi Monai, Jožica Čeh, Jožica Škofic) namenja svoje študije narečnemu besedju in izrazju. Medjezikovna prepletanja med slovenščino in madžarščino predstavljajo Anna Kóllath, József Varga in József Bokor, Mijo Lončarić pa osvetljuje interference med hrvaškimi čakavskimi in južnonotranjskimi govori na fonološki in leksikalni ravni. Martina Orožen analizira novoodkriti Tinjski rokopis, ki vsebuje zbirko rokopisnih cerkvenih pesmi v koroški jezikovni različici s prvinami rožanščine in podjunščine, stilno pa z baročnimi metaforami in figurami. Besedilno analizo narečnega strokovnega pravniškega jezika z geografsko terminologijo, z ledinskimi in hišnimi imeni je pripravila Ljudmila Bokal, hišna imena v terskem narečju Robreto Dapit, narečno poezijo Janeza Ramoveša pa Marija Stanonik. Zgodovino slovenskega jezika obravnavajo prispevki: Gerharda Neweklowskega o jeziku Katekizma 1555. leta, zlasti o fonetiki in fonologiji, Petra Weissa o rabi ločil v besedilih iz 16. stoletja, o pogojniku v protes­tantskih besedilih (Majda Merše); o geslih saj, sa, vsaj v Poskusnem snopiču, ki odpirajo pomenoslovna in besedotvorna vprašanja (Francka Premk), o slovarskih zapisih za piti/kaditi tobak pa Jožica Narat. Marko Jesenšek predstavlja narečne sinonime v slovarju Bernarda Mariborskega, ki vsebuje 55524 slovenskih, predvsem štajerskih in prek­murskih besed. Prispevek Andreje Legan - Ravnikar o vprašanju knjižnega jezika v nabožnem tisku 18. stoletja utemeljuje dva pokrajinska tipa z glasoslovno-oblikoslovnima različicama: osrednjeslovenski knjižni jezik s koroško različico in vzhodnoslovenski prekmurski knjižni jezik z vzhodnoštajersko različico. Primerjalna analiza podobnih katekizemskih besedil kaže na dva tipa obrednega jezika z razlikovalno obredno terminologijo. Branislava Vičar raziskuje glasovje in oblike v pridigah Antona Šerfa, večinoma skladne z Dajnkovim knjižnojezikovnim sistemom, vendar z bolj izrazito naslonitvijo na narečje. Vlado Nartnik predstavlja prislove v pesmih Franceta Prešerna, Irena Stramljič Breznik pa  prvostopenjske izglagolske tvorjenke v okviru glagolske vezljivosti. Vsi znanstveni članki prinašajo nove raziskovalne rezultate tako na področju narečjeslovja kot zgodovine slovenskega jezika, odpravljajo bele lise v pripravljajočem se lingvističnem atlasu in z novimi metodami osvetljujejo zgodovino slovenskega jezika.