Murkov zbornik: referati s Simpozija Anton Murko in njegov čas

Anton Murko, slovenski slovničar, ki je v pravopisni in besediščni zmedi v prvi tretjini 19. stoletja podprl enotenje slovenskega knjižnega jezika, je svoje življenje sklenil v Hočah, kjer je bil nadžupnik in dekan, na silvestrovo 1869. leta, torej malo pred 130 leti. Hočani so se namenili njemu v spomin pripravili s sodelovanjem Slavističnega društva Maribor in Univerze v Mariboru znanstven simpozij, kakor se spominjajo tudi svojega rojaka literarnega zgodovinarja in prevajalca dr. Karla Glaserja. Anton Murko se je rodil 1809. leta v Črmljenšaku, naselju južno od Lenarta, torej v zahodnem delu Slovenskih goric. Po opravljeni gimnaziji je omahoval med medicino in duhovništvom. V štajerskem Gradcu se je priključil Slovenskemu društvu in se vnel za jezikovna vprašanja, ob tem pa je jezikovno urejal prevode evangelijev v slovenščino. Po opravljenem liceju je sprejel ponudbo graškega knjigarnarja, naj mu napiše slovensko-nemški in nemško-slovenski besednjak ter slovnici obeh jezikov. Z nadavom honorarja se je odpravil na Dunaj, se vpisal na medicinsko fakulteto, a predvsem študiral v dvorni knjižnici slovensko leksiko in si utrdil jezikoslovne nazore ob Jerneju Kopitarju. Vendar se je kmalu vrnil v Gradec in napisal pogodbena dela, izvzemši nemško slovnico. Izšla so 1832. in 1833. leta: Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre ter Slovensko-Nemški in Nemško-Slovenski ročni besednik. Pohvalili so jih s težo svoje besede Jernej Kopitar, Anton Slomšek, takrat še spiritual v celovškem bogoslovju, in France Prešeren, v času, ko se je na Slovenskem bil boj za črkopisno reformo, ki je grozil Slovencem, da bodo dobili troje knjižnih jezikov. V svojih knjigah je uporabljal bohoričico z utemeljitvijo, da je tradicionalni slovenski črkopis. Vztrajal je na načelu, da je edini zakonodajalec jeziku njegova raba. Novi slovenski črkopis da je možen samo na osnovi latinice, ne more pa biti zmes različnih črkopisov. V svoja besednika je vzel gradivo z vsega slovenskega ozemlja, slovnico pa je zasnoval na načelih Jerneja Kopitarja in praktičnih navodilih Janeza Šmigoca.
 
Anton Murko je v graškem bogoslovju doštudiral za duhovnika, vendar se je 1836. leta potegoval za stolico slovenskega jezika na graškem liceju, a je bila dodeljena Kolomanu Kvasu ne glede na boljša priporočila, ki so veljala Antonu Murku. Kot jezikovnemu izvedencu so mu nato zaupali znanstveno oceno jezikovne prakse Petra Dajnka in vrednosti njegove dajnčice. Oboje je zavrnil, nakar se je sekovski ordinariat odločil dajnčico prepovedati. S tem je Anton Murko zavrl sredobežne tendence v razvoju slovenskega knjižnega jezika in posredno pripomogel k enovitosti slovenskega naroda. Z drugo izdajo svoje slovnice iz leta 1843 je z uporabo gajice podprl prehod od bohoričice k preprostejšemu zapisovanju slovenščine.
 
Škof Anton Martin Slomšek je takoj po intronizaciji za škofa v Mariboru premestil dr. Antona Murka leta 1860 iz obmejnega Zavrča v bližnje Hoče za nadžupnika in dekana. S tem je izrazil spoštovanje do njegovih dušnopastirskih, jezikovnih, kulturnih in civilizacijskih vrlin, s katerimi je služil tudi preprostemu ljudstvu.