Logarjev zbornik: referati s 1. mednarodnega dialektološkega simpozija v Mariboru

Zbornik obsega 34 razprav, ki so jih napisali znanstveniki iz Slovenije in tujine (Avstrija, Hrvaška, Italija, Nizozemska, ZDA); narečno so raziskana naslednja vprašanja: glasosloyje, oblikoslovje, besedotvorje, leksikologija, mednarečni vplivi, narečno v poeziji in didaktika. Največ referatov poskuša na osnovi glasoslovnih, oblikoslovnih in leksikalnih analiz klasificirati posamezna slovenska narečja. Pomembna novost je predlog odličnega poznavalca rezijanščine H. Steenwijka, da se rezijanski govori razdelijo na zahodno in vzhodno skupino; taka delitev v slovenski dialektologiji doslej ni bila eksplicitno prikazana, vendar jo Steenwijk prepričljivo dokazuje z natančnimi fonološkimi, morfološkimi in leksikalnimi analizami obsežnega zbranega jezikovnega gradiva. G. Neweklowsky predstavlja zgodovino klasifikacije slovenskih narečij na Koroškem in opozarja, da je potrebno pri sodobnem raziskovanju slovenskih narečij na Koroškern upoštevati predvsem kontaktno lingvistiko, ki učinkovito pomaga razlagati večstoletno slovensko-nemško jezikovno prepletanje v tem prostoru. Zanimiv je tudi referat V. Smole o govoru Kostanjevice na Krki. Ramovš je Kostanjevico izvzel iz vzhodne dolenjščine, Logar-Riglerjeva Karta slovenskih narečij pa ta govor še uvršča k vzhodnodolenjskemu. Smoletova je po temeljitih raziskavah ugotovila, da moremo govor Kostanjevice uvrstiti v posavsko narečje, in sicer v sevniško-krški govor, ki ima sicer dolenjsko osnovo z več štajerskimi vplivi, nima pa značilne tonemskosti. Glasoslovno so predstavljeni zahodni slovenskogoriški govori (M. Koletnik odkriva zanimivo dvojnost: v srednje- in vzhodnoslovenskogoriških govorih je kolikostno nasprotje med stalno dolgimi samoglasniki ohranjeno, v zahodnoslovenskogoriških govorih pa se je izgubilo), zahodni prleški govori (D. Unuk ob pretežno monoftongični podobi dolgih vokalov odkriva, i:e <--e in u:o <--o, B. Rajh pa shematično prikazuje naglasne premene v Brengovi pri Cerkvenjaku). J. Škofic predstavlja govor Krope na Gorenjskern, ki ne pozna švapanja. Izredno zanimiv in vezan na celotno južnoslovansko glasoslovje je prispevek M. L. Greenberga o rotacizmu že > re; najprej prikaže, kako se je ta izoglosa širila v zahodnojužnoslovanskih narečjih, sledi inventarizacija gradiva v srbščini, hrvaščini, kajkavščini in slovenščini, nato pa prepričljivo dokaže, da je sprememba že > re glasovno in oblikoslovno motivirana; referat prinaša tudi izboljšave že prej predlaganih rešitev. Dobro so predstavljena različna vprašanja iz slovenskega narečnega oblikoslovja. Središčni referat tega sklopa je raziskava M. Orožen Pogled na slovensko narečno oblikoslovje od V. Oblaka do T. Logarja, ki obravnava raziskovalne metode in dosežke slovenskega narečnega oblikoslovja. Prav posamezna oblikoslovna in oblikotvorna vprašanja pokrajinskih knjižnih jezikov 18. in prve polovice 19. stoletja so predstavljena v referatih I. Orel Pogačnik (predložne zveze v koroškem, štajerskem in prekmurskem jeziku do srede 19. stoletja), M. Jesenška (prehod prekmurskih tiskov iz knjižnega v narečne okvire je pomaknjen na konec 19. stoletja, vsekakor v čas po Agostičevem časopisu Prijatel); L. Spinozzi Monai se osredinja na nevtralizacijo spola v naslonskih, imenovalniških oblikah množine in na jezikovne arhaizme v zvezi z osebnim zaimkom za 3. osebo ednine in množine v Terski dolini, I. Stramljič Breznik pa s pomočjo Slovarja beltinskega prekmurskega govora raziskuje besedotvorne značilnosti narečja. Nekaj referatov predstavlja jezikovna prepletanja, in sicer slovensko-hrvaška (J. Lisac, V. Zečevič, G. Filipi), slovensko-romanska (P. Merkrt, R. Cossutta), slovensko-nemška (P. Zdovc, L. Karničar) in narečno-knjižna (V. Nartnik, M. Hajnšek-Holz, M. Potrata, M. Stanonik). Pot od narečja h knjižnemu jeziku kažeta K. Kenda Jež in M. Dolgan, H. Maurer-Lausegger piše o metodoloških pristopih za dclo na terenu (ob snemanju videokaset na Koroškem).  
Vsebinsko in tematsko so rokopisi referatov 1. mednarodnega dialektološkega simpozija zaokrožena celota, prilagojena vsem znanstvenim zahtevam sodobne slovenske dialektologije in zgodovine jezika, ter uspešno nadaljujejo Logarjevo raziskovalno delo, širijo njegov problemski obseg, razlagajo že znana in odkrivajo nova spoznanja v slovenski dialektologiji.