Uredniške prakse pri prirejanju (»prevajanju«) slikanic brez besed

Kljub terminološkemu poimenovanju slikanice brez besed vedno vsebujejo določene verbalne elemente. Prav zaradi prevladujoče vizualne plati v slikanicah brez besed je verbalna plat dodatno obremenjena s pomenom in kot taka lahko močno usmerja (širi/zoži) interpretativne možnosti. V tem smislu najmanjša sprememba lahko bistveno vpliva na umetniško strukturo oz. dojemanje dela. Glede na to, da v slovenskem kulturnem prostoru ni veliko znanstvenih prispevkov, ki se teoretično ukvarjajo s slikanicami brez besed, bodo v prvem delu članka predstavljene ključne terminološke težave pri imenovanju žanra in povzete najpomembnejše žanrske značilnosti ter njihov odnos do parabesedila. V analitičnem delu bomo na podlagi analize izbranih originalnih slovenskih izdaj in izdaj v drugih jezikih raziskali splošne uredniške tendence ter pozitivne in negativne uredniške prakse. Poleg tega bomo izpostavili neposredne uredniške intervencije, zaradi katerih prihaja do žanrskih transgresij.