Predlog izdelave korpusa humorja v govoru za slovenščino: Mira Krajnc Ivič, Špela Antloga

V prvem delu prispevek predstavlja teorije humorja (superiornosti, sproščanja in neskladja), kot njihovo nevtralno združitev in dopolnitev Raskinovo semantično teorijo humorja ter njeno nadgradnjo, tj. Attardovo splošno teorijo verbalnega humorja (v nadaljevanju GTVH), namenjeno analizi šal. A humor v konverzaciji nastaja tudi spontano in v večji odvisnosti od neposrednega konteksta, zato je na kratko predstavljeno teoretično ozadje konverzacijskega humorja. Humorno je po teoriji superiornosti omejeno z nacionalnimi mejami in s časom, odvisno je od zvestobe skupini, identifikacije z njo. Raziskovanje konverzacijskega humorja v slovenskem jeziku je torej nujno. To bi lahko pospešila izdelava ustreznega korpusa. V drugem delu prispevka so zato pod drobnogled vzeti korpusi humorja, in sicer: v katerih jezikih so na voljo govorni, pisni ali multimodalni korpusi, označeni kot humorni; kako obsežni so ti korpusi, katero gradivo zajemajo, kateri od njih so prosto dostopni, kako je potekalo označevanje humornih pasaž, kateri jezikovni pojavi in drugi nejezikovni kodi so bili označevani. V zaključku predstavljava rezultate ankete, ki sva jo izvedli z namenom presoje, ali je lahko tovrstna metoda učinkovita za določanje humornih pasaž in ali lahko pomaga pri presoji označevalca, katera jezikovna ali nejezikovna sredstva vplivajo na humornost izreka oz. pasaže.