Življenje in delo Jožefa Borovnjaka

V monografiji o Jožefu Borovnjaku, ki je nastala ob 150-letnici njegovega prihoda za župnika na Cankovo (20. 6. 1858; tam je ostal do smrti leta 1909), je ovrednoteno njegovo cerkveno in posvetno delo, ki povezuje prekmurske pisatelje 19. stoletja s kulturnimi delavci 20.stoletja. Poznavalci in raziskovalci Borovnjakovega dela iz SAZU, ZRC SAZU, mariborske in ljubljanske univerze ter drugih izobraževalnih ustanov, murskosoboške knjižnice in muzeja, mariborske nadškofije in murskosoboške škofije predstavljajo (1) Borovnjaka kot duhovnika in nadaljevalca Košičevega dela v Prekmurju, (2) Borovnjakove kulturne jezikovne in književne stike s štajerskimi duhovniki, (3) Borovnjaka kot najpomembnejšega prireditelja prekmurskih katoliških knjig, (4) Borovnjaka kot izdajatelja šolskih knjig, (5) Borovnjaka kot prevajalca (6) Borovnjakov odnos do prekmurskega knjižnega jezika in narečja, (7) Borovnjakov odnos do politike (pristaš Deakove stranke) ter (8) narodnostno, kulturno in politično življenje med Muro in Rabo v Borovnjakovem času. Znanstvena javnost s to monografijo pokriva še eno belo liso v poznavanju jezikovnih razmer v slovenskem panonskem jezikovnem prostoru. Gre za še vedno preslabo raziskane procese poeneotenja dveh knjižnih norm, oz. za medsebojno prepletanje in približevanje prekmurskega knjižnega jezika enotni slovenski knjižni normi. Borovnjakov delež pri tem je zelo pomemben, vendar je bila njegova vloga premalo raziskana in predstavljena širši javnosti. Prekmursko knjižnojezikovno izročilo je bilo dve stoletji drugi slovenski knjižni jezik. V najtežjih razmerah v zgodovini prekmurskega jezika je v nekem obdobju druge polovice 19. stoletja le Borovnjak skrbel za izdajanje prekmurskih katoliških tiskov in tako ohranjal kontinuiteto v razvoju prekmurskega (knjižnega) jezika ter omogočil njegovo poenotenje s slovensko knjižno normo. S tem je uresničil veliko Trubarjevo željo o takem slovenskem knjižnem jeziku, ki bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, Prekmurcem pa je dal občutek, da so enakopraven in sestavni del slovenske jezikovne in nacionalne skupnosti. Slovenščina je imela od 16. do sredine 19. stoletja dvojno normo, tj. razlikovalni nadpodročni rabi osrednje- in vzhodnoslovenske (prekmurske) jezikovne skupnosti. Borovnjak, ki je bil za Prekmurce eden izmed najpomembnejših katoliških duhovnikov in kulturnih delavcev, se je take dvojnosti zavedal, zato se je že zelo zgodaj začel zanimati za stike s Slovenci na desni strani Mure. Sprva si je sicer še prizadeval za ohranitev prekmurskega knjižnega jezika (nadaljevalec tradicije katoliških piscev od Mikloša Kuzmiča naprej, predvsem pa kot nadaljevalec Košičevega dela), v pogovorih s slovenskimi duhovniki in ob branju osrednjeslovenskih knjig ter časopisov pa je spoznal, da majhnemu slovenskemu narodu jezikovna neenotnost škodi in onemogoča politično oz. narodnostno združitev – zavzemati se je začel za poenotenje slovenske knjižne norme in približevanje knjižne prekmurščine t. i. novoslovenščini, hkrati pa je opozarjal na jezik kot najpomembnejši nacionalni atribut, ki zagotavlja narodnostno združitev in obstoj Slovencev, razdeljenih med avstrijski in ogrski del monarhije. Borovnjakovo narodnostno in jezikovno delovanje tako postaja v času močne jezikovne globalizacije spet zelo aktualno in zahteva tehten premislek o rabi slovenskega jezika v Evropski zvezi.