Poglavja iz razvoja slovenskega jezika

Monografija v 18 poglavjih predstavlja pomembne mejnike v razvoju slovenskega jezika. Okvir teh razmišljanj tvorita (1) Toporišičeva periodizacija zgodovine slovenskega jezika in (2) njegov razmislek o  sodobnem slovenskem jeziku,  »vloženo zgodbo« pa sestavljajo razprave o imenitnosti slovenskega jezika od 16. do 21. stoletja: stičnost (3) s češkim jezikoslovjem in pobuda za novo zgodovinsko slovnico slovenskega jezika in s hrvaškim jezikom,  tj. (4) slovensko-hrvaški jezikovni stiki v protestantizmu od 16. do 18. stoletja in (5) analiza Frankopanovega fragmenta prevoda / rokopisa Jarne bogati po Molierjevi predlogi George Dandin; (6) Tinjska rokopisna pesmarica, in jezikovne razmere do sredine 19. stoletja, (7) ko so v okviru Avstrijskega cesarstva na slovenskem narodnostnem ozemlju soobstajale pokrajinske knjižne različice  slovenskega jezika; (8)  poenotenje slovenske knjižne norme sredi 19. stoletja in velik vpliv, ki so ga pri tem imele Bleiweisove Novice; prizadevanja za oblikovanje slovenskega učnega jezika v času (9) Margarete Puhar in (10) Cankarjeva prenova slovenskega knjižnega jezika na prelomu 19. in 20. stoletja ter (11) Maistrov vpliv na uveljavljanje slovenščine kot uradnega jezika v prvi Jugoslaviji; (12) po 1. svetovni vojni je šlo za pomembna vprašanja našega jezika, slovenščina je postala celo uradni jezik v beograjski skupščini, vendar pa so se slovenski politiki tej pridobitvi odpovedali zaradi politikanskega taktiziranja;  (13) Matija Murko je na področju slovanske literarne in kulturne zgodovine, slovstvene folkloristike, etnologije, jezikoslovja in nasploh slavistike  podiral politične meje in opozarjal na enoten evropski (univerzitetni) prostor ter napovedoval združeno Evropo; (14) po 2. svetovni vojni je slovenščina sicer bila uradni jezik v SFRJ, vendar so se razmere zelo poslabšale leta 1983 s t. i. skupnimi jedri, ter uresničevanjem jezikovnih idej jugoslovenarstva; (15) predstavljeni sta   »Koroščeva« (1917)  in »Pavčkova« (1989), ki je napovedala samostojno Slovenijo in slovenščino kot državni in (kasneje) enakopravni uradni jezik Evropske zveze;  2021 bi potrebovali tretjo Majniško deklaracijo, ki bi ustavila anglizatorska jezikovna prizadevanja v javnem življenju na Slovenskem in uvajanje trivialne angleščine kot učnega jezika na slovenskih univerzah; (17) predstavljen je vpliv Praškega lingvističnega koška na slovensko jezikoslovje  v zadnji tretjini 20. stoletja in »pogled na jezik« dveh vodilnih slovenskih strukturalističnih jezikoslovcev, (17) Ade Vidovič Muha (18) Jožeta Toporišiča, ki sta ves čas poudarjala, da mora biti v slovenskem izobraževalnem sistemu učni jezik slovenski.