Večkulturnost in medkulturnost v slovenski književnosti

Znanstvena monografija prof. dr. Silvije Borovnik se ukvarja s problematiko večkulturnosti in medkulturnosti v sodobni in polpretekli slovenski književnosti. Prvi, analitični del, se posveča najprej delu modernih klasikov, Dragu Jančarju in Alešu Debeljaku, ki sta v svojih delih veliko pisala tako o slovenski identiteti, kakršna se je oblikovala v zgodovini, kakor tudi o tem, kaj se dogaja s Slovenci v stiku z drugimi narodi in s kulturami, še posebno v okviru nove Evropske zveze. Zavzemala sta se za odprtost in spoštovanje različnosti. Monografija se nadalje ukvarja s podobami medkulturnosti v literarnih delih Josipa Ostija, ki se je v Slovenijo preselil za časa vojne v Bosni, polagoma pa je tudi pričenjal pisati v slovenščini. Borovnikovo zanimajo t. i. dvojne literarne in jezikovne identitete, kakršni so poleg Ostija še slovensko-francoska pisateljica Brina Svit, ameriško-slovenska pisateljica Erica Johnson Debeljak, koroška Slovenca Maja Haderlap in Florjan Lipuš, pa tudi avstrijski pisatelj Peter Handke s slovenskimi koreninami, ki svoja identitetna vprašanja vpleta zlasti v novejše literarno delo. V poglavju o Almi Karlin, nemško pišoči avtorici iz Celja iz sredine 20. stoletja, pa Borovnikova opozarja na to, da je bil osrednji slovenski prostor dolgo v dvajseto stoletje dvojezičen in da je v slovenskem literarnem kanonu treba upoštevati tudi delo vseh tistih, ki so na tem področju pisali v tujih jezikih. O vseh tovrstnih literarnih fenomenih piše Borovnikova pozitivno in spodbujajoče, poudarja kozmopolitski značaj avtorjev in avtoric ter njihovo zavzemanje tako za spoštovanje lastne kulture in jezika kot tudi kulture in jezika drugega. V drugem delu znanstvene monografije avtorica razmišlja o vprašanjih rabe slovenščine na slovenskih univerzah. Odziva se na spolitizirane zahteve po uvedbi angleščine namesto slovenščine v domače predavalnice in zoper to ostro protestira. Dokazuje, da gre za globalni neoliberalni ekonomizem, ki skuša z željo po dobičku izriniti slovenščino kot jezik znanosti in stroke, počasi pa tudi kot jezik vsakdanje komunikacije. V skladu s Firenško resolucijo opozarja, da je treba ohranjati in negovati nacionalne jezike in kulture, saj zgolj raba angleščine ne zagotavlja tudi samoumevnega mednarodnega uspeha in ugleda. Borovnikova se zavzema za sporazumevanje tudi v drugih evropskih jezikih in za prevajanje iz različnih, zelo bogatih nacionalnih jezikov, med katerimi je tudi slovenščina. Borovnikova piše na osnovi lastnih izkušenj z večkulturnostjo in večjezičnostjo, saj je od začetka svoje poklicne poti pa do danes veliko časa preživela na tujih univerzah, kjer je bodisi študirala ali predavala.