Slovenski jezik v visokem šolstvu, literaturi in kulturi

Avtorji

Marko Jesenšek
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta

Kratka vsebina

Slovenski jezik v zglobaliziranem (= skomercializiranem) visokem šolstvu – zakaj sploh in kako dolgo še? Nebodigatreba dela slovenske uni-elite, krivec za (ne)kakovost slovenskega univerzitetnega izobraževanja, cokla internacionalizacije. Slovenski jezik v zglobaliziranem (= skomercializiranem) visokem šolstvu – zakaj sploh in kako dolgo še? Nebodigatreba dela slovenske uni-elite, krivec za (ne)kakovost slovenskega univerzitetnega izobraževanja, cokla internacionalizacije. Zakaj slovensko, če je v uni-okolju angleško bolj imenitno, odlično in predvsem udobno? Rektorska konferenca, ministrica, Vlada, ali se jim bodo pridružili tudi poslanci in nam bomo tako demokratično ukinili kulturo, »katere del smo in ki nedvomno hrani naše znanje«? Slovenski jezik – nekoristnost koristnega? Verjamem, da ne, saj tako kot Nuccio Ordine za grščino in latinščino ponavljam: koristnost nekoristnega. Anglizacija slovenskega visokega šolstva je poskus, da v naših univerzitetnih predavalnicah prevlada vsebinsko prazno, malovredno sporazumevanje, kot je »pravilno /je/ napovedal Julien Gracq, ko je v članku, objavljenem v Le Monde des Livres 5. februarja 2000, na področju izobraževanja napovedal zmagoslavje vse bolj trivialnega komuniciranja, zasnovanega na postopnem uveljavljanju angleščine v škodo jezikov, ki veljajo za nekoristne «. Angleščina namreč postaja (tudi v glavah dela slovenske uni-elite) »nekakšen dovršeni esperanto«, bližnjica do »trivialne komunikacije«, ali kot je to odlično ponazoril Julien Gracq z besedno figuro »nekakšen odpirač konzerve, univerzalni passe-partout«, tj. Duchampova vrata, »ki so odpirala samo eno sobo, hkrati pa zapirala drugo«. Ne zavedajo se, ki dajejo prednost angleškemu učnemu jeziku pred slovenskim, da s tem zapiramo vrata za seboj – s tujim učnim jezikom bomo izgubili istovetnost med zavestjo in resnico, začeli bomo sprejemati tuj način razmišljanja, tujo, neslovensko kulturo, s tem pa se bomo izslovenili ter postali Neslovenci. In tako bomo nanovo predstavili znano temo, ki jo je odprl Nuccio Ordine v svojem delu Koristnost nekoristnega (Cankarjeva založba, 2015): »Imeli bomo slovenstvo brez spomina, ki bo popolnoma izgubilo občutek lastne identitete in lastne zgodovine.« V Toporišičevem letu sem veliko razmišljal o položaju slovenskega jezika v visokem šolstvu in pokazalo se je, da na Slovenskem prihaja do jezikovnega odpadništva v vsaki generaciji. Vedno težje ga je preprečevati, še zlasti danes, ko se nosilci sklicujejo na sicer »pozitivne« vrednote, ki pa jih prirejajo potrebam komercializacije visokega šolstva. Anglizacija slovenskih univerz je dekla dobička, zato si del slovenske uni-elite tako prizadeva, da bi jo izrinili iz predavalnic in jo omejili zgolj na domačijsko rabo. Toporišič je tako odpadništvo najostreje obsodil, razlagajoč da »/m/ali jeziki se morajo velikih ves čas otresati – včasih smo se morali nemškega, potem srbohrvaškega, pa panslovanščine … zdaj pač angleščine«. Opozarjal je, kam vodi odpad od jezika in kako se širi. Z lepo primero (»Vsak jezik ima svoj dom, in dom slovenščine je tukaj«) je izrazil vlogo in pomen slovenskega jezika v Sloveniji in na slovenskih univerzah.

Vsak jezik ima svoj dom, in dom slovenščine je tukaj, to sem zagovarjal že v drugi Jugoslaviji – kdor pride sem, naj se nauči slovensko, tako kot se naši izseljenci naučijo jezika držav, v katere se priselijo. Ta problem je obstajal že v Kopitarjevem času, ko se Nemci niso hoteli naučiti slovensko, v skladu z nazorom nekega Angleža, ki je spoznal: kolonializator naj nikar ne govori jezika svojih podložnikov oziroma tistih, ki si jih kolonializira! /…/. Če so te kolonializirali, si se moral naučiti jezika kolonializatorjev, tako rekoč si moral peti njihovo pesem, ali pa si ostal zunaj raja. To je bil velik problem postkolonialne Afrike, ki ni imela zadosti obsežnega izobraženega sloja. (Toporišič 2011: 107) Toporišič se je zavedal, da je le od nas samih odvisno, »v kolikšni meri bomo ohranjali jezik« v globalnem svetu. Evropska zveza od nas ne zahteva, da na slovenskih univerzah slovenski profesorji uvajajo tujejezična angleška predavanja za slovenske študente. Gre za enak položaj, ki ga poznamo iz SFRJ v našem »odnosu do Beograda«, saj »tudi tam smo imeli pravico govoriti slovensko, a jo je le malokdo izkoristil«. Tako se pokaže, da je današnja anglizacija slovenskih univerz povezana na eni strani z denarjem in podzavestnimi predstavami malega naroda, ki povzročajo motnje, na drugi strani pa je posledica manipulacij nestrokovnjakov, ki ne vedo, kaj jezik potrebuje. Toporišič je bil odločno proti temu, da bi bila predavanja na slovenskih univerzah, četudi le del študijskih programov, v angleščini, saj je vedno zagovarjal, da »se mora tisti, ki pride sem, prilagoditi slovenščini in ne nasprotno«. Ali bomo Toporišičevi učenci in nasledniki zmogli dovolj moči, da preprečimo tako jezikovno odpadništvo? Upam, da ja. V prvem delu monografije Slovenski jezik v visokem šolstvu, literaturi in kulturi (Jezikovna politika) prikazujem nerazumen poskus, kako spremeniti sedaj veljavni 8. člen Zakona o visokem šolstvu, tako da bi se uzakonila angleščina kot učni jezik: slovenski profesor bi lahko slovenskemu študentu na slovenski univerzi za slovenski davkoplačevalski denar predaval v tujem, tj. angleškem jeziku. Gre za najbolj aktualne dogodke slovenske jezikovne politike v letu 2016, ki so v javnosti močno odmevali. Kljub pomembnim argumentom, ki smo jih nasprotniki anglizacije predstavili v javnih nastopih na radiu, televiziji, v časopisih in na okroglih mizah, so predlagatelji sprememb s pomočjo resorne ministrice in Vlade sporno Novelo o Visokem šolstvu vložili v parlamentarno odločanje; tega nismo mogli preprečiti niti z argumentirano razpravo v Državnem svetu, čeprav smo pred tem že zbrali več kot 8.700 podpisov Peticije za vsestranski razvoj slovenskega jezika, podprli pa so nas tudi Društvo slovenskih pisateljev, Programski odbor Toporišičevo leto, ugledni akademiki in profesorji, predlaganim spremembam pa je nasprotovala tudi ministrica za kulturo RS. Na posvetu v Državnem zboru sem napovedal tudi referendum in pritožbo na Ustavno sodišče RS, če bi se nesprejemljivi jezikovni predlogi poskušali uzakoniti. Sedaj je predlog Novele pred poslanci, ki bodo morali odločiti, ali ima naša identiteta res tako nizko ceno, da jo bomo zabarantali zaradi komercializacije visokega šolstva. Pripravljamo amandma na 1. člen Novele o spremembah Zakona o visokem šolstvu, ki naj bi ga vložila ena izmed pozicijskih strank, upajoč, da ga bosta pozicija in opozicija v Parlamentu RS potrdili. Sledi še osem poglavij v prvem delu monografije, ki kažejo, da so želje, uvesti angleški učni jezik v naše visokošolske predavalnice, postale stalnica v razmišljanjih Rektorske konference RS – v monografiji zato objavljam razmišljanja, ki sem jih o tem vprašanju predstavil na različnih konferencah in so bila objavljena v konferenčnih zbornikih (SSJLK), revijah (Slavia Centralis, Slovenščina v šoli, Muratáj) in medijih (Delo, Večer, Šolski razgledi, radio) oz. sem imel o tem gostujoča predavanja na tujih univerzah (Trst: Slovenski jezik kot učni jezik). Najstarejše besedilo (O prenovi pouka slovenskega jezika) sega v leto 1996, ostale razprave pa so nastale med letoma 2008 in 2015. V drugem delu monografije (Med jezikom in literaturo) v osmih poglavjih objavljam jezikovne analize domačih (Zofka Kveder, Prežihov Voranc, Ivan Potrč) in tujih pisateljev in pesnikov (Meša Selimović, Lermontov) ter razmislek o tem, ali je slovenske filme, ki so posneti v dialektu, potrebno podnaslavljati v zborni jezik. Gre za razprave, objavljene v revijah (Jezik in slovstvo, ČZN), domačih in mednarodnih zbornikih (Maribor, Ljubljana, Ljutomer, Sarajevo, Dunaj) in mednarodni knjižni zbirki Zora, ki dokazujejo, da je slovenski znanstveni jezik sprejemljiv za nastope na domačih in tujih znanstvenih konferencah in da ga ni potrebno nadomeščati z globalnim angleškim. Država Slovenija mora poskrbeti za nemoten razvoj slovenskega učnega in znanstvenega jezika; ne tako, da ga poskuša na univerzah zabarantati zaradi nekaj evrov, ampak zagotoviti resnično dvojezičnost, ki jo spodbuja Evropska zveza, tj. enakopravnost slovenskega jezika kot uradnega jezika Evropske zveze ne le na papirju, ampak tudi v visokošolskih predavalnicah. Domačim študentom je potrebno omogočiti kakovostno izobraževanje v slovenskem jeziku, za tuje študente in profesorje pa organizirati (intenzivne) tečaje slovenščine in vzporedna predavanja v tujem jeziku, ki ne bo le sinonim za angleščino. Kjer je volja, tam je tudi pot!

Biografija avtorja

Marko Jesenšek, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta

Maribor, Slovenija. E-pošta: marko.jesensek@um.si.

Izdano

October 1, 2016

Zbirka

Podrobnosti o monografski publikaciji

ISBN-13 (15)

978-961-6930-42-0

COBISS.SI ID (00)

88400385

Date of first publication (11)

2016

Dimenzije

17cm x 23cm x 2cm

Kako citirati

(Ed.). (2016). Slovenski jezik v visokem šolstvu, literaturi in kulturi: Vol. ZORA 117. Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. https://press.um.si/index.php/ump/catalog/book/139