Rojena v narečje: akademikinji prof. dr. Zinki Zorko ob 80-letnici

Akademikinja Zinka Zorko sodi v generacijo slovenskih slavistov, ki je po Ramovšu, Logarju in Riglerju utrdila temelje slovenske dialektologije. Njeno znanstvenoraziskovalno delo (603 razprav, člankov, samostojnih poglavij v monografijah in zbornikih, recenzij, ocen …) je usmerjeno v raziskovanje »belih lis« na dialektološkem zemljevidu Slovenije; je najboljša poznavalka in raziskovalka koroških, štajerskih in panonskih narečij ter govorov. Zinka Zorko je ena izmed redkih jezikoslovk, ki se lahko pohvali s svojo šolo, t. i. mariborsko dialektološko šolo, v kateri skupaj s svojimi učenci odločilno vpliva na razvoj sodobne evropske dialektologije. V njeni šoli nastajajo slovnice posameznih govorov, ki razlagajo narečno mnogovrstnost slovenskega jezika, dialektološke raziskave belih lis na karti narečnih značilnosti slovenskega jezika pa zarisujejo nove natančnejše narečne meje. Akademikinja Zinka Zorko je: (1) mejo med štajerskimi in koroškimi govori na vzhodu pomaknila v Dravsko dolino do Fale in Ruš, do koder sega temeljni vzhodno koroški podjunski samoglasniški sestav; (2) razmejila kozjaški in slovenje goriški jezikovni prostor; (3) upoštevajoč med jezikovne vplive v slovenskih obmejnih narečjih, odkrila in razložila močnejše slovenske vplive na obmejne nemške štajerske govore – odkrila je nove, pa tudi prehodne in vmesne govore tostran in onstran državne meje; (4) raziskovanja usmerila v Radgonski kot, (5) na obmejni slovensko-madžarski (Porabje) in (6) slovensko- hrvaški prostor (Haloze, Rogatec, Bizeljsko). Znanost napreduje s hitrimi koraki, količina informacij se množi iz dneva v dan. To v nas prebuja sposobnost za čudenje, za resnično radost v iskanju in odkrivanju novega. Ljudje smo spoznavno zavezani znanosti in umetnosti. Vsak pravi znanstvenik je na nek način umetnik Življenja in vsak pravi umetnik je znanstvenik duše, srca in duha. Znanost se danes nahaja pred večjo moralno odgovornostjo kot kdaj koli prej; neverjetno veliko zmore, in resnično vprašanje je, če vse to tudi sme! Vse znanosti, naravoslovne še zlasti, govorijo neki univerzalni jezik sveta, a vendar vsak znanstvenik kot posameznik in kot oseba nosi v sebi neko njemu lastno govorico prostora iz katerega izhaja; to je prostor njegove ožje domovine, prostorje njegovega srca in jezika, mesto njegovih sanj in zjedrenega spomina na prednike. Kot slavistki mi zdajle v tem svečanem trenutku misel beži v našo tisočletno usojenost maternega jezika – od Brižinskih spomenikov do danes. Majhni smo in smo obstali med velikimi. Od malih in od velikih se razlikujemo zopet zaradi našega jezika. Zato bodimo ponosni na svojo materinščino, na svoj slovenski jezik. Branimo njegovo dostojanstvo in suverenost tako, da pri nas slovensko govorimo in pišemo na vseh ravneh obstajanja, in radostno sanjajmo tudi svoje narečje. In bodimo v vsem pošteni, odkriti, sočutni in solidarni. Bodimo torej hvaležni in veselo vznemirjeni raziskovalci Življenja. Na naš slovenski in univerzalni način. Delajmo dobro, varujmo se hudega in radi se imejmo!