Pomen materialne resnice v pravdnem postopku

Načelo materialne resnice se v sodobnem pravnem diskurzu tesno povezuje z idejo, da mora sodna odločitev temeljiti na dejanskem stanju, ki se kar najbolj ujema z objektivno stvarnostjo. To pojmovanje pa ni absolutno niti v luči zgodovinskega razvoja pravdnega postopka in dokaznega prava niti v okvirjih normativne umestitve tega načela v sistem temeljnih načel sodobnega pravdnega postopka ali doktrinarnega razumevanja materialne resnice skozi teorijo korespondence. Prispevek analizira odnos do iskanja materialne resnice v zgodovinskem kontekstu, s čimer si prizadeva odgovoriti na vprašanje, ali je v kontinentalnih pravdnih postopkih načelo materialne resnice vendarle ahistorično. V drugem delu obravnava vlogo materialne resnice v sodobnem pravdnem postopku in njen položaj v razmerju do drugih temeljnih načel ter izpostavi epistemološke in metodološke izzive teorije korespondence, ki se je sicer uveljavila kot prevladujoča teorija resnice, ter se opredeli do posledic spoznanja, da materialne resnice ni mogoče absolutizirati.