Zakonska zveza in predporočne pogodbe: med zadržkom in odgovornim sprejemanjem sadov zakonske zveze: pravnozgodovinska izkušnja med 15. in 20. stoletjem

Zakonska zveza je skupnost, razpeta med duhovno-intimno in stvarno razsežnostjo. Obe razsežnosti sta pomembni. Pomen razsežnosti rezultira v etično-verskem, krščansko-katoliškem in politično-družbenem dojemanju zakonske zveze in v obličnosti, ki je bila zaupana notarjem. Iz tega izhaja, da v primeru zakonske zveze civilnopravne zgodovine ni mogoče ločevati od kanonskopravne zgodovine ter njunih pojavnih oblik vse do danes. Dobrina zakonske zveze (maritalis affectio) je tako del obeh razsežnosti, civilnopravne in kanonskopravne. Zgodovinskopravna doktrina stvarnopravnega urejanja zakonske zveze, prezentirana v consensus sponsalitius (predporočna pogodba), predstavlja izhodišče za prihodnje partnersko življenje in morebitno reševanje konfliktne situacije. Sponsalia de futuro oz. sponsalia de praesenti iz zgodovinskopravne oddaljenosti ob upoštevanju normativnega urejanja zakonsko pravne materije, tako z vidika civilnega kakor kanonskega prava, omogočata drug pogled na odgovornost prihodnjih zakoncev. Kljub nasprotju, ki ga predstavlja predvsem etično-verski moment, pravna zgodovina ponuja dovolj v praksi izkazanih izhodišč.