Sprejemljivost v romanu Sneg Marjane Moškrič

Prispevek obravnava sprejemljivost v mladinskem distopičnem romanu Sneg Marjane Moškrič. Kot primarna zunajbesedilna značilnost funkcionalnosti ni lastnost ubesedenega samega, temveč je odvisna od naslovnikove interpretacije, ki jo usmerjajo njegovo védenje in cilji, komunikacijski položaj ter medosebno in družbeno razmerje med udeleženci konkretne interakcije. Kvalitativna analiza petih izbranih odlomkov povezuje besediloslovni, jezikovnopragmatični, konverzacijski in diskurzni pristop. Pokazala je, da vsebinsko nestrinjanje še ne pomeni nesprejemljivosti; ta se pokaže, ko naslovnik sogovorčeve replike ne sprejme kot relevantne, torej izreka ne potrdi v funkciji, v kateri mu je bil ponujen. V pogovorih med vrstniki in zaščitniško naravnanem asimetričnem razmerju nestrinjanje, preusmerjanje teme ter izigravanje sodelovalnega načela ali navidezno neupoštevanje vljudnostnega ne preprečujejo nadaljevanja pogovora. V hierarhičnem družinskem ali institucionalno represivnem razmerju pa zavračanje ubesedenega kot relevantnega omeji ali prekine komunikacijo. Roman tako skozi dialoge soustvarja podobo distopičnega družbenega reda.