Slovenščina in slovenstvo v zgodnjih in zrelejših delih Florjana Lipuša
Kratka vsebina
Florjan Lipuš je slovenski pisatelj, koroški Slovenec, ki živi na Selah v Avstriji in ustvarja izključno v slovenskem jeziku. V literaturo je vstopil zelo zgodaj, še kot dijak in gojenec srednje šole na Plešivcu, Tanzenbergu, kjer je skupaj z drugimi, ki so se pripravljali na duhovniški poklic, stanoval v tamkajšnjem internatu. V slovenščini so na skrivaj izdajali dijaški list Kres. S tem, da je njegov materni jezik v Avstriji nezaželen in da je njegova raba domala prepovedana, se je torej soočil že v rani mladosti, kar pa je pri njem izzvalo upor v tolikšni meri, da je pozneje vsa svoja literarna dela napisal v slovenščini. Temu je kot zreli pisatelj dodal, da je to jezik njegove matere, ki je kot zavedna Slovenka umrla v nemškem koncentracijskem taborišču in mu ni zapustila nič drugega kot slovenski jezik. Lipuš je v letih 1960–1981 urejal revijo Mladje, katere soustanovitelj je bil. V tej reviji je objavljal svojo zgodnjo prozo, zbrano v zbirki Črtice mimogrede (1964), del te proze pa je dolgo ostajal le v revijalnih objavah ter v knjižni obliki ni izšel. Za izdajo se je odločil šele leta 2020 v zbirki Zgodnja dela, ki je izšla pri Literi v Mariboru, z mojo spremno besedo. Tej zbirki se je l. 2021 pridružila še ena, to so Zgode in nezgode.






