Pomen opredelitve delodajalca za zaščito pravic delavcev

Delodajalci, ki so nekoč neposredno zaposlovali delavce, danes določena dela na podlagi različnih poslovnih modelov (kot je začasno agencijsko delo, outsourcing, franšizing itd.) prepustijo v opravljanje zunanjim pogodbenikom oz. njihovim delavcem. Nastanejo t. i. tristrana (lahko tudi večstrana) pogodbena razmerja, ki vključujejo delavca, njegovega delodajalca in tretjo osebo (naročnika – pravni subjekt, za katerega se delo opravlja). V primeru, ko ima naročnik velik vpliv na delovnopravni položaj delavcev tega zunanjega pogodbenika, se lahko zastavi vprašanje, kdo je pravi delodajalec: zunanji pogodbenik ali morda naročnik. Tudi sicer se v primeru tristranih delovnih razmerij zastavlja vprašanje potrebnosti razdelitve delodajalskih obveznosti med formalnega delodajalca in naročnika oz. naložitve (so)odgovornosti naročnika za (nekatere) obveznosti formalnega delodajalca. Vprašanje dejanskega delodajalca in določitve (so)odgovornosti subjekta, ki ni formalni delodajalec, je obravnavano predvsem v zvezi z začasnim agencijskim delom in outsourcingom.