Nehajmo filozofirat in začnimo delat!

Naslov, ki bi bil pomensko bolj zgrešen, si težko predstavljam. A nekaj kljub temu sporoča: namreč o izmikajoči se opredelitvi filozofije. Verjetno je ni vede, ki bi med svoja področja zanimanja štela tudi raziskovanje same sebe oz. tega, kaj sploh je in s čim se ukvarja. Podobno kot pri katerikoli vedi, a pri filozofiji še posebej poudarjeno, se kot učitelji filozofije lahko vprašamo, ali poučevati o vedi ali pa vedo kar izvajati v njeni metodologiji: eksperimentirati, poskušati, brskati po arhivih, opazovati … In enako velja tudi obratno: po kateri od obeh poti se jo učiti? Pri filozofiji je ta dilema še toliko bolj aktualna, ker filozofske pozicije še toliko bolj kot pri drugih znanostih niso dokončne in zmeraj puščajo prostor, da so zgolj možne hipoteze ali ideje. V tem smislu filozofske pozicije zgolj spodbujajo k nadaljnjemu premisleku, ne dajejo pa dokončnega odgovora na izhodiščno vprašanje. Ali se je torej smiselno učiti zgolj te poskuse, če jih tako imenujem, oz. jih poučevati? Je vse, kar je v filozofiji gotovega, zgolj tisto izhodiščno vprašanje? V sestavku se skušam z iskreno samorefleksijo svoje dosedanje poklicne poti približati odgovorom na ta vprašanja in dileme.