Možnost uporabe umetne inteligence pri sodnem odločanju: primer pasivne stvarne legitimacije pri izbrisni tožbi

Avtorica obravnava vprašanje, v kakšnem obsegu bi se lahko umetna inteligenca vključila v odločanje o izbrisni tožbi, ki je urejena v Zakonu o zemljiški knjigi. Na vprašanje odgovarja po predhodni analizi narave postopka, v katerem se odloča o izbrisni tožbi, pri čemer se osredotoči le na enega od vidikov tožbe, tj. na pasivno stvarno legitimacijo. Ob omejitvi na pravnoposlovni pridobitni način obravnava pogoje, ki morajo biti izpolnjeni na pasivni strani, da je izbrisni zahtevek lahko utemeljen. Analizirani so naslednji položaji: položaj neposrednega pridobitelja, položaj nadaljnjega pridobitelja pri zaporednem razpolaganju z nepremičnino in položaj nadaljnjega pridobitelja pri večkratnem razpolaganju z nepremičnino. Avtorica ugotavlja, da je zaradi svoje vloge človeški sodnik nenadomestljiv v pravdnem postopku, v katerem se odloča o izbrisni tožbi, več možnosti za vpeljavo umetne inteligence pa vidi v zemljiškoknjižnih postopkih, ki so vezani na ta pravdni postopek.