Jezikovni elementi spontanosti v pogovoru: diskurzni označevalci in popravljanja

Avtorica obravnava jezikovne elemente, ki so značilni predvsem za spontan medčloveški pogovor , v pisnem diskurzu, ki praviloma velja za nespontanega, pa se redko pojavljajo. Pri tem spozna kot skupno lastnost teh elementov, da nič ali skoraj nič ne prispevajo k vsebini diskurza. Loči jih v dve večji skupini: izraze, ki jih imenuje diskurzni označevalci , in strukturo, imenovano popravljanja. Analiza teh dveh vrst elementov prinaša natančen vpogled v njihovo rabo v telefonskih pogovorih v turizmu. Avtorica razišče njihove pragmatične vloge, pri tem pa upošteva tudi pogostost pojavljanja, najpogostejši položaj v diskurzu oz. sopojavljanje analiziranih elementov, razčleni strukturo popravljanj, navaja pa tudi sorodne izraze oz. pojave, ki jih sicer ne zajame v raziskavo, vendar so analiziranim elementom po funkciji blizu. Avtorica ugotavlja, da so diskurzni označevalci in popravljanja, kljub temu da na videz ne prispevajo nič k vsebini pogovora, vse prej kot nepomembni za pogovor. Njeni zaključki kažejo, da so diskurzni označevalci metadiskurzni elementi, ki vzpostavljajo povezave med posameznimi enotami pogovora in pomagajo organizirati potek pogovora – menjavanje vlog , organiziranje vsebine (prehodi med posameznimi tematskimi sklopi , zaključevanje pogovora ...). Nadalje so elementi socialne dimenzije pogovora, saj pomagajo pri razvijanju odnosa med sogovornikoma/-i (omogočajo preverjanje in zagotavljanje, da sta se sogovornika sporazumela, hkrati s tem pa tudi preverjajo in zagotavljajo, ali/da sta sogovornika še zainteresirana za nadaljevanje pogovora), prav tako pa so lahko elementi psihološke dimenzije, saj omogočajo tudi izražanje odnosa govorca do vsebine izjave prejšnjega govorca. Popravljanja so predvsem element psihološke dimenzije pogovora , saj so povezana s procesi pri tvorjenju govora in predstavljajo neke vrste pomožni mehanizem, s katerim govorec obvladuje časovno stisko pri spontanem tvorjenju izjav. Ob koncu avtorica zaključuje, da so funkcije diskurznih označevalcev in popravljanj skupne v tem, da so oboje metadiskurzne, saj omogočajo upravljanje pogovora.